Iz Upravna Svetovalnica
Zadeva: Pristojnost organa pri vodenju upravnega postopka, med katerim stranka spremeni stalni naslov prebivališča
Datum odgovora: 12. 12. 2011, pregled 9. 12. 2022, dopolnitev 9. 8. 2023
Status uporabnika: uradna oseba, ki vodi upravni postopek
Vprašanje:
Organ vodi upravni postopek kot krajevno pristojen na določenem območju. V postopku je že razpisana ustna obravnava. Med postopkom stranka zamenja stalno prebivališče, ki predstavlja navezno okoliščino, a tega ne sporoči upravnemu organu. Kako ravnati glede krajevne pristojnosti? Ali se postopek zaključi z izdajo odločbe ali je potrebno zadevo odstopiti novemu pristojnemu upravnemu organu? Kaj, če stranka na prenos krajevne pristojnosti med organi poda ugovor?
Ali je upravni organ (npr. CSD) pristojen za vodenje postopka, če je stranka slovenski ali tuj državljan, ki živi v Avstriji, v Sloveniji pa ima začasno prebivališče?
Odgovor:
Vsak organ lahko odloča o upravnih zadevah samo v mejah ali teritoriju svoje krajevne pristojnosti. Krajevno pristojnost praviloma določa izvedbena zakonodaja, ki opredeljuje organizacijo upravnih organov (največkrat vladne uredbe izdane na temelju področnih zakonov). Krajevna pristojnost organa se določi, če področni predpis ne določa drugače in če je za isto zadevo pristojnih več istovrstnih stvarno pristojnih organov (npr. CSD, upravne enote), po t. i. naveznih okoliščinah, navedenih v 20. členu ZUP. Če pristojnosti ni mogoče določiti po naveznih okoliščin iz 20. člena ZUP, je pristojen organ po kraju, kjer je nastal vzrok ali povod za postopek (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2020, str. 81 in 82).
22. člen ZUP navaja, da v primeru spremembe okoliščin med postopkom ostane pristojen organ, ki je postopek začel. Novo pristojnemu organu sme le-ta zadevo odstopiti samo, če presodi, da bi s tem postopek (predvsem za stranko, ali pa tudi sicer) znatno olajšal. A tudi če organ, ki je postopek kot takrat krajevno pristojni začel, tega ne stori, mu ni mogoče uspešno očitati, da za odločanje ni bil krajevno pristojen (po Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2008, str. 133). V tem delu je mišljeno predvsem, da je za stranko bližje, če postopek vodi novi organ, zato postopek teče hitreje in ceneje. Zadeva se odstopi torej zgolj izjemoma, če bi bilo to v interesu stranke, sicer postopek konča tisti upravni organ, ki je postopek začel. Ni pa vedno tako, predvsem je treba paziti na področno zakonodajo in specialne določbe glede krajevne pristojnosti.
Vsako vlogo je potrebno tolmačiti ne po nazivu (falsa nominatio non nocet) s strani vložnika, pač pa po njeni dejanski vsebini. Že glede na naziv kaže poudariti, da bi stranka očitno uveljavljala zahtevo, za katero nima pravne podlage. ZUP namreč stranko ne legitimira ugovarjati krajevni pristojnosti, zato bi moral upravni organ zahtevo stranke zavreči s sklepom kot zahtevo, ker vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma in po tem zakonu ne more biti stranka, po drugi točki prvega odstavka 129. člena ZUP. Vprašanje pristojnosti lahko stranka izpodbija le v okviru pravnih sredstev po izdaji odločbe o glavni stvari, pred in med postopkom pa gre le za vprašanje med organi (kompetenčni spor), saj se ob tem ne odloča meritorno o upravni zadevi (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 142). Če torej zakon stranki zoper neko odločitev ne daje samostojnega zahtevka oz. pravnega varstva, ta tega nima, lahko pa to okoliščino (tu krajevno pristojnost), izpodbija (le) v pritožbi zoper odločbo o glavni stvari iz naslova domnevno bistvene postopkovne napake (npr. češ da je prenos za stranko in cel postopek pomenil neekonomičnost).
Dejstvo, ali je stranka slovenski ali tuj državljan s stalnim bivališčem izven Republike Slovenije, je samo po sebi irelevantno in nikakor ni povezano z ne/pristojnostjo slovenskega organa v neki stvari. Če se ugotovi, da je po materialnem pravu za reševanje upravne zadeve pristojen slovenski upravni organ, se določi krajevna pristojnost morebitnih več istovrstnih stvarno pristojnih organov (npr. CSD) po ZUP, saj 20. člen ZUP določa, da se kot navezna okoliščina za določitev krajevne pristojnosti uporablja začasno prebivališče stranke, če ta nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. V primeru, da stranka ne bi imela niti začasnega prebivališča v Sloveniji, pa bi se krajevna pristojnost določila po njenem zadnjem stalnem oz. začasnem prebivališču v Sloveniji. Če pa se tudi po tem kriteriju ne bi dalo določiti krajevne pristojnosti, bi se upošteval kraj, kjer je nastal povod za postopek (četrti odstavek 20. člena ZUP).
Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.