Iz Upravna Svetovalnica
Zadeva: Pravica do pritožbe pooblaščenca stranke zoper odločbo o postavitvi skrbnika poslovno nesposobni stranki
Datum odgovora: 1. 2. 2011, pregled 26. 11. 2022
Vprašanje:
Stranka je podala pooblastilo drugi osebi za zastopanje v vseh pravnih zadevah in za sklepanje poravnav in pogodb (tj. generalno pooblastilo). Nato pa je bila stranki s strani sodišča odvzeta poslovna sposobnost in je bila postavljena pod skrbništvo. Pooblastilo drugi osebi je bilo dano že pred vložitvijo predloga za odvzem poslovne sposobnosti, ki pa je bil podan, ker naj bi pooblaščena oseba delovala v škodo stranke (prav tako je pooblaščenec vložil pritožbo zoper sklep o odvzemu poslovne sposobnosti stranki, vendar je sodišče pritožbo zavrglo, češ da pooblaščenec ni stranka v postopku). Kljub temu pa je prvotni pooblaščenec v tem času razpolagal z vsem premoženjem stranke. CSD je stranki med postopkom za odvzem poslovne sposobnosti postavil začasno skrbnico, v zapuščinskem postopku pokojnega moža stranke pa je isti stranki sodišče postavilo skrbnika za posebni primer.
Nadalje je pooblaščenec stranke zoper pravnomočno odločbo CSD o postavitvi skrbnika vložil »pritožbo oz. predlog za obnovo postopka«, češ da mu kot pooblaščencu ni bila dana možnost udeležbe v postopku, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, poleg tega pa predlaga izločitev uradne osebe, ker naj bi delala pod vplivom sorodnika stranke.
Kako naj upravni organ postopa kar zadeva pooblastilo, če se izkaže, da pooblaščenec ravna v škodo stranke in sledi lastnim interesom ter kako naj organ postopa s »pritožbo oz. predlogom za obnovo postopka« pooblaščenca stranke zoper pravnomočno odločbo o postavitvi skrbnika stranki?
Odgovor:
Vsaka procesno sposobna stranka si lahko postavi pooblaščenca, ki jo zastopa pri vseh dejanjih v upravnem postopku. Katera oseba bo izbrana, je odvisno od volje stranke (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 187). Pri tem pa mora organ po četrtem odstavku 54. člena ZUP, če ugotovi, da pooblaščenec, ki ni odvetnik, očitno ni sposoben za zastopanje, opozoriti stranko na škodljive posledice, ki ji lahko nastanejo. Vendar je navedeno vse, kar lahko organ v tej smeri naredi. Predvideva se namreč, da (opravilno sposobna) stranka ne bo pooblastila osebe, ki bo delala v njeno škodo, temveč v korist. Ukrepanja proti pooblaščencu, ki dela v škodo stranke, ZUP ne določa. Organ mora torej vsa dejanja pooblaščenca, če je podala stranka pooblastilo še pred odvzemom poslovne sposobnosti in nobeden izmed postavljenih skrbnikov tega pooblastila ni preklical, upoštevati kot pravno veljavna. Pri tem se sicer postavlja vprašanje, ali so postavljeni skrbniki s strani sodišča oz. CSD postopali z dolžno skrbnostjo, saj bi v primeru ravnanja pooblaščenca v škodo stranki morali in tudi pravno veljavno lahko dano pooblastilo preklicali. Prav tako je pomembno dejstvo, da se sicer lahko pooblastilo časovno omeji. Če pa v njem ni časovne omejitve, velja do pravnomočnosti odločbe izdane v upravni zadevi, za katero je bilo dano. ZUP pa predvideva določene primere, v katerih pooblastilo preneha (Grafenauer in Breznik, Upravno pravo: procesni del, 2009, str. 291). Pomembno pri tem je, da drugi odstavek 57. člena ZUP navaja, da pooblastilo ne preneha, če stranka izgubi procesno sposobnost. Oseba, ki ni odvetnik in mu stranka v pooblastilu ni določila natančnejših pravic, sme opravljati vsa dejanja v upravnem postopku, vendar pa mora imeti posebno pooblastilo za umik zahteve za uvedbo postopka, za sklenitev poravnave, za prenos pooblastila na drugo osebo ter za vložitev izrednih pravnih sredstev, kar navaja četrti odstavek 59. člena ZUP, ne pa tudi za pritožbo.
V navedenem primeru ima pooblaščenec možnost vložiti pritožbo v imenu stranke, brez posebnega pooblastila. Prav tako lahko zahteva izločitev uradne osebe, a vse le v imenu pooblastitelja, torej stranke, ki ga je pooblastila, pooblastilo pa (še) velja. Če je dan tak primer, mora organ (prve oz. druge stopnje) v interesu stranke presoditi tako utemeljenost pritožbe zoper odločbo o postavitvi (novega) skrbnika kot morebitno pristranskost uradne osebe. Poudariti kaže tudi, da bi moral organ prve stopnje že v postopku do izdaje odločbe o postavitvi skrbnika pritegniti, ki ga je stranka postavila še pred odvzemom poslovne sposobnosti, pooblastila pa noben skrbnik ni preklical, sicer nastopi bistvena postopkovna napaka, zaradi česar je odločba izpodbojna s pritožbo in obnovo postopka še do treh let po dokončnosti (prim. drugi odstavek 237. člena ZUP in deseto točko 260. člena ZUP).
V kolikor pa bi pooblaščenec vložil pritožbo oz. druge vloge v svojem interesu in svojem imenu, ker ne želi izgubiti pooblastil, pa mora organ presoditi, ali izkazuje legitimacijo za vstop v strankin postopek kot stranski udeleženec. Ker gre tu za postavitev skrbnika, postopek pa je predpisan z Družinskim zakonikom (DZ, Ur. l. RS, št. 15/17 in novele) je bistveno vprašanje, ali ima pooblaščenec po področni zakonodaji (lahko) sam položaj stranke v postopku, tj. ali lahko vloži pravna sredstva zoper odločbo tudi v lastnem interesu, ne le v imenu stranke. Postopek postavitve skrbnika je po DZ namenjen izključno varstvu pravic in pravnih koristi osebe, ki se postavlja pod skrbništvo, zato ima položaj stranke samo oseba, ki se postavlja pod skrbništvo in oseba, ki je postavljena za skrbnika in s tem prevzema pravice in dolžnosti (glej sodbo VSRS 12438 U 1459/94-4 z dne 20. 2. 1997). Zato torej pooblaščenec nima sam položaja stranke v postopku odvzema skrbništva, saj pri tem ne varuje svojih pravnih interesov. Za vstop pooblaščenca v postopek postavitve skrbnika ni pravne podlage v nobenem predpisu, temveč je izkazan zgolj pooblaščenčev dejanski interes. Iz tega sledi, da vložitev »pritožbe oz. predloga za obnovo postopka« s strani pooblaščenca v njegovem imenu ni dovoljena, ker ni upravičena oseba. Zato se zahtevki te osebe v zvezi s pravicami in obveznostmi stranke zavržejo po drugi točki prvega odstavka 129. člena ZUP oz. se pritožba zavrže po 240. členu ZUP in predlog za obnovo postopka zavrže na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP.
Poudarjamo, da ni važno, kako vložnik poimenuje vlogo (falsa nominatio non nocet) - da se ugotovi za katero vlogo gre in v čigavem imenu oz. interesu, mora organ razbrati iz vsebine vloge. Če to ni jasno ali pa je možno dvosmerno tolmačenje, je treba vložnika pozvati, da se v določenem roku izjasni (67. člen ZUP). Za obravnavanje v upravnem postopku je namreč odločilno tisto, kar vloga vsebuje, ne pa njen naziv. Glede na ta cilj je treba tudi usmeriti postopek po vlogi, kar pomeni, da se mora prepozna pritožba, v kateri stranka navaja nova dejstva in nove dokaze, obravnavati kot predlog za obnovo postopka (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 205).
Če povzamemo - v kolikor je pooblaščenec vložil vloge le v svojem imenu, se zavržejo s sklepom zaradi neobstoja legitimacije, v kolikor pa so bile vloge podane v imenu stranke, se morajo vsebinsko obravnavati. V obeh primerih pa je spregled pooblaščenca v postopek na prvi stopnji (razen če je bilo pooblastilo morda vseeno preklicano), podlaga tudi za obnovo postopka po uradni dolžnosti. Predlagamo, da organ tako najprej ugotovi, ali je pritožba dana v roku in v imenu stranke. Če da, naj že organ prve stopnje v postopku preizkusa pritožbe poda pobudo skrbniku, da prekliče pooblastilo, skrbnik sam pa potem umakne pritožbo v imenu stranke, če ta dejansko ni v njenem interesu, nakar se pritožbeni postopek ustavi. Če pa je odločba že dokončna, se uvede obnova postopka po uradni dolžnosti, pri čemer se prav tako pozove skrbnika, naj pooblastilo prekliče, nakar se ponovno odloči o postavitvi (istega) skrbnika.
Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.