Iz Upravna Svetovalnica
Zadeva: Postopanje organa v primeru stranke z več pooblaščenci
Datum odgovora: 8. 6. 2010, pregled 31. 12. 2022, dopolnjeno 15. 9. 2023, dopolnjeno 22. 3. 2024
Status uporabnika: stranka v postopku oz. njen zastopnik
Vprašanje:
Ali lahko stranka v upravnem postopku (npr. izdaja soglasja za sončno elektrarno) pooblasti dve pravni osebi?
Organ vodi upravni postopek, v katerem nastopa stranka z več pooblaščenci. Ali organ lahko določi enega pooblaščenca, ki bo v imenu vseh vlagal vloge in kateremu bo organ vročal, z analogno uporabo določil ZUP o skupnem predstavniku?
Odgovor:
V upravnem postopku je lahko pooblaščenec katerakoli fizična oseba, lahko pa tudi odvetniška družba oziroma fizična ali pravna oseba registrirana za opravljanje dejavnosti, ki je v neposredni zvezi s pravicami oziroma obveznostmi, ki jih stranka uveljavlja v postopku. V primeru očitne nesposobnosti pooblaščenca za zastopanje stranke, mora organ stranko opozoriti na škodljive posledice, ki lahko zanjo nastanejo (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 187-188).
Stranka oziroma njen zakoniti zastopnik pooblasti pooblaščenca (na primer odvetnika), da ta zastopa v postopku o upravni zadevi, razen pri dejanjih, pri katerih mora stranka sama dajati izjave (53. člen ZUP). Pooblaščenec je lahko oseba, če to vlogo sprejme, proti svoji volji pa ne. Pooblaščenec mora zajemati tudi naslednje tri predpostavke: vsaka procesno sposobna fizična oseba; odvetnik ali odvetniška družba; strokovna organizacija (več Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 112 in nasl.). Pooblastilo je lahko splošno za ves postopek ali posebno-specialno za določena posamezna dejanja oziroma omejeno (npr. po organu, času). To pomeni, če ni izrecno omejeno, za postopek na prvi stopnji in tudi pritožbeni postopek v določeni zadevi ali samo za posamezna dejanja ali določen čas v postopku (prav tam, str. 113). Če je pooblaščenec odvetnik, pa v pooblastilu, ki mu ga je dala stranka, ni omejitev in konkretno določenih procesnih pravic, ima odvetnik pravico opravljati vsa procesna dejanja v postopku o tej upravni zadevi. Npr. prenesti pooblastilo na drugega odvetnika v celoti ali za posamezna dejanja. O tem mora tudi odvetnik nemudoma obvestiti stranko (59. člen ZUP). Stranka lahko pooblastilo s katerim je pooblastila pooblaščenca vsak trenutek prekliče. Pooblastilo stranka prekliče tako, da to sporoči organu in nasprotnim strankam (več Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 114 in nasl.).
Stranka lahko v upravnem postopku prosto izbere pooblaščenca ali več njih. Kot pooblaščenca si lahko izbere vsakogar, ki izpolnjuje zakonske pogoje, najprej popolno poslovno sposobnost (54. člen ZUP). Katero osebo stranka izbere, je popolnoma odvisno od njene volje oziroma od volje njenega zakonitega zastopnika, če ga ima. Pooblaščencev je lahko tudi več hkrati, tudi glede na sodno prakso VSRS (sodba I Up 1518/2003 z dne 19. 1. 2005).
V konkretnem primeru, tj, pri izdaji soglasja za sončno elektrarno, zakon, ki ureja to področje, Zakon o oskrbi z električno energijo, nima posebnih določb glede pooblaščencev, zato veljajo pravila ZUP. Če ima stranka več pooblaščencev, zadostuje, da se vroči samo enemu od njih (tretji odstavek 88. člena ZUP). V kolikor področni predpis ne določa drugače, se pri ravnanju z vlogami ravna po določbah ZUP.
Po navedenem zakonu, v primeru, da stranka organu, organu samoupravne lokalne skupnosti ali nosilcu javnega pooblastila, ki v upravnih zadevah, neposredno uporabljajoč predpise, odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, pravnih oseb in drugih strank priglasi več pooblaščencev, je le ta dolžan takšno vlogo sprejeti ne glede, da morebiti informacijski sistem tega ne dopušča. Zato je nosilec javnega pooblastila (elektrooperater), ki v konkretnem primeru odloča o vlogi za soglasje za priključitev, dolžan stranki dopustiti vložitev vloge na način, kot ji to omogoča veljavni predpis. Torej, tisti, ki je pristojen za sprejem vlog in odloča v konkretnem upravnem postopku, stranke mimo predpisa ne more omejevati v njenih procesnih pravicah in se ne more sklicevati na to, da njegov informacijski sistem ne omogoča, da stranka pooblasti več pooblaščencev, saj bi takšno njegovo ravnanje bilo povsem arbitrarno tj. mimo zakona.
V primeru, ko ima stranka več pooblaščencev, lahko organ, primarno upoštevaje načelo varstva pravic strank (7. člen ZUP), v skladu z načelom ekonomičnosti (14. člen ZUP) komunicira le z enim izmed teh pooblaščencev (glej sodbo UPRS I U 478/2010). Izbere kateregakoli v mejah strankine volje prek vsebine in obsega pooblastil, ne da bi pred tem izdajal kakršnekoli sklepe, zgolj npr. vroča pooblaščencu B. Uradna oseba oz. organ mora pa upoštevajoč načelo ekonomičnosti vročati tistemu pooblaščencu, kjer bodo stroški vročanja čim manjši in bo postopek potekal čim hitreje (14. člen ZUP, več o tem v Breznik, Štucin in Marflak, Komentar ZUP, 2004). Na primer, ko ima stranka več pooblaščencev z enakim obsegom pooblastila upravni organ vroča tistemu pooblaščencu, ki je blizu oz. najhitreje dostopen. Načelo ekonomičnosti vsebuje troje podnačel: načelo hitrosti, načelo varčnosti in načelo smotrnosti oziroma učinkovitosti (več Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 72 in nasl.). Tako mora biti načelo ekonomičnosti vodilo v vseh delih postopka (prav tam, str. 74). Z vidika formalne zakonitosti na strani uradne osebe je ključna določba poleg stvarne pristojnosti organa tudi nepristranskost. Uradna oseba mora tako vedno ravnati tudi objektivno (prav tam, str. 82). Na primer, ko imata dva ali pa več pooblaščencev enak obseg pravic v zapisanem pooblastilu in so z vidika načela ekonomičnosti v enakem položaju uradna oseba ravna objektivno tako, da izbere vročitev tistemu pooblaščencu, ki je npr. prvi po abecednem vrstnem redu.
V primeru, ko ima stranka (tudi) pooblaščenca za vročitve (89. člen ZUP), pa se vroča izključno njemu.
Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.