Zadeva: Postopanje organa glede vročanja, če stranka med upravnim postopkom postane procesno sposobna

Datum odgovora: 2. 8. 2023
Status uporabnika: uradna oseba, ki vodi upravni postopek

Vprašanje:

Stranka je zaprosila za pravico zase in tedaj svojega mladoletnega otroka, a slednji je med postopkom postal polnoleten in tako procesno sposoben. Komu se vroča odločba, ki se nanaša na izvorno mladoletno stranko?

(Npr. tuj državljan je vložil vlogo za sprejem v državljanstvo zase in za svojo mladoletno hčerko, ki pa je med upravnim postopkom dopolnila 18 let.)

Odgovor:

Stranka v upravnem postopku je lahko vsaka fizična oseba in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek ter če je hkrati lahko nosilec pravic in obveznosti o katerih se odloča v upravnem postopku (42. člen ZUP). Poleg pravne sposobnosti in stvarne oziroma procesne legitimacije, ki omogočata položaj stranke, je z vidika načina nastopanja v upravnem postopku pomembna tudi lastnost procesne sposobnosti. Organ mora po uradni dolžnosti paziti na vse prej omenjene lastnosti: pravno sposobnost, stvarno legitimacijo in procesno sposobnost. 

Procesna sposobnost vselej predpostavlja obstoj pravne sposobnosti (ta se pridobi pri fizičnih osebah z rojstvom), pomeni pa sposobnost samostojno nastopati in opravljati dejanja v postopku. Takšno sposobnost ima v upravnem postopku stranka, ki je popolnoma poslovno sposobna. Popolno poslovno sposobnost pridobi fizična oseba s polnoletnostjo, po slovenskem pravu, ko dopolni 18 let, prav tako s sklenitvijo zakonske zveze pred svojo polnoletnostjo, po odločbi sodišča pa tudi mladoletnik, ki je postal roditelj (152. člen Družinskega zakonika, več v Kerševan in Androjna, Upravno procesno pravo, 2017, str. 141-144, glej tudi primer Opravilna in poslovna sposobnost). Organ pa mora v skladu s 49. členom ZUP ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti na to, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko stranka v postopku in ali procesno nesposobno stranko zastopa njen zakonit zastopnik.

V obravnavanem primeru je oče vložil vlogo v imenu mladoletne hčerke. Za stranko, ki ni procesno sposobna, namreč opravlja dejanja v upravnem postopku njen zakoniti zastopnik (prvi odstavek 47. člena ZUP). Zakoniti zastopnik ima na podlagi zakona ali akta, ki ga izda pristojni organ na podlagi zakona, pooblastilo za zastopanje procesno nesposobne stranke. Mladoletne osebe po zakonu zastopajo starši. Stranka, ki ji manjka procesna sposobnost, na nastanek, vsebino, obseg in konec pravice zastopanja ne more vplivati (glej Kerševan in Androjna, ibidem, str. 147-150).
Toda če stranka kot nosilec pravice (tu hčerka) med postopkom postane procesno sposobna, zakonito zastopstvo, ki je utemeljeno na podlagi zakona, ex lege, na isti način tudi preneha, torej avtomatsko s polnoletnostjo stranke, za katero je zahtevek še v času njene mladoletnosti podal njen zakoniti zastopnik. Od pridobitve procesne sposobnosti, na kar mora paziti organ po uradni dolžnosti, stranka nastopa v postopku sama in ne več prek zakonitega zastopnika in se ji zato akte organa tudi neposredno vroča, ne pa vložniku oziroma zastopniku v času uvedbe postopka. 

Določbe o vročanju zakonitemu zastopniku po 88. členu ZUP veljajo torej le, če in dokler je stranka procesno nesposobna.

Ker je v danem primeru hčerka postala med postopkom polnoletna in s tem procesno sposobna, se mora poziv oziroma odločba nujno vročati njej kot stranki postopka in ne očetu. Hčerka je namreč s procesno sposobnostjo pridobila sposobnost z lastnimi dejanji pridobivati pravice in prevzemati obveznosti ter sposobnost samostojno nastopati in opravljati dejanja v upravnem postopku. 

Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.

Želite podati svoje mnenje:

Loading comments...