Iz Upravna Svetovalnica
Zadeva: Postopanje organa, če področni predpis določa stroške postopka v absolutnem znesku
Datum odgovora: 7. 8. 2012, pregled 25. 11. 2022
Vprašanje:
Organ je do spremembe normativne podlage strankam zaračunal dejanske stroške upravnega postopka (npr. potne stroške, stroške za delo izven rednega delovnega časa ipd.). S spremembo predpisa (npr. pravilnika) pa je bilo določeno, da morajo stranke v določenem roku, tj. pred izvršitvijo pravice, o kateri je odločeno v odločbi (npr. pred sklenitvijo zakonske zveze izven uradnih prostorov in izven uradnega časa), poravnati stroške v določeni višini (npr. 170,00 EUR). Kako naj postopa organ, če dejanski stroški odstopajo od omenjene višine, sploh, ker je resorno ministrstvo v navodilu zapisalo, da morajo organi razliko med plačanimi in dejansko nastalimi stroški vrniti? Ali je takšno navodilo lahko temelj za odločitev organa o stroških postopka?
Odgovor:
V skladu s 113. členom ZUP mora posebne stroške, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka, nositi stranka, na zahtevo katere se je postopek začel. V postopkih, ki se začno po uradni dolžnosti, nosi stroške stranka, v breme katere se je postopek končal. V zadevnem primeru je organ odločal o pravici stranke, zato se je postopek lahko začel samo na njeno zahtevo, kar pomeni, da se pri vprašanju bremena uporabi prvo pravilo. Pri določanju višine stroškov, ki jim mora nositi stranka, so po ZUP odločilni dejanski stroški postopka, zato je s podzakonskim aktom (Pravilnik o stroških v upravnem postopku, Ur. l. RS, št. 86/05) podrobneje določen način njihovega obračunavanja (npr. za prevoz, bivanje, priče, izvedence ipd.).
Od pravil splošnega upravnega postopka se odstopi samo, ko so s področnimi predpisi (zakoni) določena drugačna pravila, ki odražajo realno utemeljeno družbeno potrebo, da se določene procesne situacije uredijo drugače kot s splošnim zakonom (ZUP). V skladu z načelom subsidiarnosti (3. člen ZUP) so procesna pravila, ki so določena v področnih predpisih, nadrejena procesnim pravilom v ZUP, zato mora organ v takšni situaciji najprej postopati po pravilih področnih predpisov, po ZUP pa v obsegu, ki ga področni predpis procesno ne ureja. Čeprav morajo biti posebna procesna pravila zapisana v (področnem) zakonu (temu na temelju 158. člena Ustave pritrjuje tudi Ustavno sodišče), je v skladu s pravili podzakonskega urejanja treba omogočiti in sprejeti razlago, da na podlagi in v okviru jasne in določne zakonske izvršilne klavzule, procesna pravila podrobneje določijo tudi podzakonski akti. Zapisano seveda velja tudi za posebna pravila o stroških postopka, ki so drugačna kot tista, ki jih določa ZUP. Na tem mestu ne želimo in ne moremo presojati primernosti katerekoli področne ureditve o stroških, ker takšne dileme za morebitno postopanje v konkretnih primerih niso pravno relevantne, saj je organ v skladu z načelom zakonitosti (6. člen ZUP) pri vodenju in odločanju v upravnem postopku vedno vezan na pravila vseh veljavnih predpisov, tudi tistih, ki morebiti že »na prvi pogled« presegajo upravičenost podzakonskega urejanja.
Kadar področni predpis določi stroške posebnega upravnega postopka v absolutnem znesku (npr. v višini 170,00 EUR), to nedvoumno kaže na namen predpisa, da se stroški vedno zaračunavajo v pavšalnem znesku, ne glede na to, ali so dejansko višji ali nižji. Organ je pri odločanju o stroških vezan na tak predpis in stroškov ne more določati v drugačnem znesku. Vsak odstop od navedenega bi imel za posledico nezakonitost odločitve. Določitev pavšala za vse ali za določeno vrsto stroškov namreč prevlada nad splošnim pravilom o obračunavanju (dejanskih) stroškov po ZUP. Prav tako v takih primerih velja, da v kolikor področni predpis izrecno ne določi drugače (organ opravi še končni obračun stroškov in ponovno odloči o tem), se vprašanje višine plačila stroškov ne more ponovno odpirati. To bi namreč pomenilo, da ima plačilo stroškov, ki je celo pogojevano z izvršitvijo materialne pravice, le značaj predujma oziroma vnaprejšnje založitve stroškov. Zato odločitev o stroških v normativno določeni višini pomeni zaključek postopka v tem delu in je vanjo dovoljeno posegati samo z zakonitimi pravnimi sredstvi.
Morebitno drugačno stališče, ki ga v internem navodilu zapiše ministrstvo, na takšno postopanje ne vpliva, celo nasprotno - navodilo, ki je v nasprotju z veljavnim predpisom, je nezakonito in v nobenem primeru ne more biti pravni temelj za postopanje organa, saj bi bilo to očitno v nasprotju z veljavnim predpisom in s tem načelom zakonitosti. Vsako navodilo lahko pomeni le splošno usmeritev organa, ne more pa se nanašati na odločanje v konkretnem primeru, saj bi sicer v nasprotju z ustavo, nedopustno poseglo v samostojnost organa (gl. drugi odstavek 120. člena Ustave in 12. člen ZUP).
Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.