Iz Upravna Svetovalnica
Zadeva: Postopanje organa, če Ustavno sodišče razveljavi (določbe) zakon(a) v ne končanih in obnovljenih postopkih
Datum odgovora: 30. 6. 2011, pregled 7. 12. 2022
Vprašanje:
Kako postopa upravni organ v še ne končanih in obnovljenih postopkih, če Ustavno sodišče razveljavi področni zakon ali nekaj njegovih določb? Ali velja enako, kot če se materialno pravo spremeni med postopkom oziroma po izdaji prvostopenjske odločbe?
Odgovor:
Upravni organ je po načelu zakonitosti (120. člen Ustave RS in 6. člen ZUP) vezan na rabo veljavnih predpisov, pri čemer se praviloma, razen če področni predpis ne določa drugače, uporabi materialno pravo, ki velja v času izdaje prvostopenjskega akta. Po ustavnosodni praksi izjemoma velja materialno pravo v času vložitve zahtevka oziroma v času izteka predpisanega roka za odločitev, če bi organ odločal nerazumno dolgo (primer v zadevi Up-304/01 z dne 20. 5. 2004 in Up-10/03 z dne 10. 7. 2003). Za zakonitost odločbe je merodajno veljavno pravo v času izdaje prvostopenjske odločbe po 251. členu ZUP tudi v pritožbenem postopku ali pri obnovi postopka in pri drugih izrednih pravnih sredstvih po ZUP oz. področnem ali drugem zakonu, saj je predmet postopkov s pravnimi sredstvi presoja zakonitosti prvotno izdane prvostopenjske odločbe glede na veljavno pravo in obstoječa dejstva ob njeni izdaji. Enako velja v upravnem sporu, kjer se presoja zakonitost izpodbijanega posamičnega upravnega akta glede na veljavno pravo in obstoječa dejstva v času njegove izdaje. Podobno kot za materialno pravo velja tudi za dejstva, na podlagi katerih odloča organ. Tako v postopku na prvi stopnji kot ob presoji pritožbe ali pri obnovi postopka se uporabi obstoječe dejansko stanje v času izdaje (prvotne) prvostopenjske odločbe (238. člen ZUP in prva točka 260. člena ZUP).
Če se materialno pravo spremeni med postopkom na prvi stopnji še pred izdajo odločbe, se v uvedenih, a še ne zaključenih postopkih, uporabi novo pravo, razen če bi nov predpis v prehodnih določbah opredelil drugače. Kolikor veljavnost predpisa, ki je veljal v času vložitve vloge, s prehodnimi določbami ni izrecno podaljšana, lahko odločitev temelji le na veljavnem predpisu v času odločitve.
Če pa se materialno pravo spremeni po izdaji odločbe prve stopnje, se v pritožbenem in obnovljenih postopkih uporabi prejšnje pravo, ki je veljalo v času izdaje prvotne prvostopenjske odločbe. Pri tem je z vidika zakonitosti povsem nepomembno, ali je prejšnji ali kasnejši predpis za stranko ugodnejši. Zakonita odločba torej upošteva pravno in dejansko stanje upravne zadeve, ki obstoji v trenutku njene izdaje.
V primeru, ko pa se materialno pravo ne spremeni, ampak pride do njegove razveljavitve zaradi odločbe Ustavnega sodišča, se upoštevata 43. in 44. člen Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS, Ur. l. RS, št. 64/2007 in novele). Ta zakon določa, da razveljavitev zakona oziroma njegove določbe začne učinkovati naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi v uradnem glasilu (oz. posebnem roku, kot ga določi sodišče). Vendar pa se ta del materialnega prava ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. To pomeni, da se razveljavljeno materialno pravo NE uporablja v novih postopkih, kjer so zahteve vložene po datumu učinkovanja (objave odločbe o) razveljavitvi(e) niti v tekočih postopkih na prvi stopnji, kjer odločba prve stopnje še ni bila izdana. Prav tako se razveljavljeno materialno pravo ne uporablja v vseh postopkih, ki do dneva učinkovanja razveljavitve še niso bili pravnomočno (225. člen ZUP) zaključeni.
Slednje pomeni, da se staro, tj. razveljavljeno pravo, ne bo uporabilo niti v pritožbenem postopku niti v upravnem sporu, ko se bo presojalo zakonitost izpodbijanega prvostopenjskega upravnega akta (odločbe ali sklepa). S tem bo lahko prišlo do določenega števila zadev, v katerih je upravni organ na prvi ali drugi stopnji oziroma sodišče po dosedanjem pravu odločalo zakonito, zaradi razveljavitve z učinkom za še tekoče postopke pa bo po razveljavitvi materialnega prava sedaj v isti zadevi treba sprejeti drugačno zakonito odločitev. Enako velja za uporabo izrednih pravnih sredstev po ZUP ali drugem zakonu, kolikor akt, ki je predmet postopka, še ni postal pravnomočen (260., 273., 274., 278. in 279. člen ZUP). Pri tem je treba opozoriti, da tudi vložena ustavna pritožba, če je vložena kot dovoljena in pravočasna, varuje pred učinki pravnomočnosti.
Določba 44. člena ZustS predstavlja lex specialis in ima večjo veljavo od določb ZUP o vodenju pritožbenih, obnovljenih in drugih postopkov do pravnomočnosti, pa tudi od določb Zakona o upravnem sporu. Specialno pravo je moč utemeljiti na ugotovitvi Ustavnega sodišča, da je materialno pravo v nasprotju z višjim aktom, zakonom ali celo ustavo, zato bi njegova nadaljnja raba kljub pravilom ZUP in ZUS-1 ter enakosti strank pred zakonom pomenila nadaljevanje kršitev oziroma protizakonite posledice. ZUstS izrecno kot ključni trenutek navaja nastop pravnomočnosti, kar tudi pomeni, da razveljavljenih določb materialnega prava ne uporablja niti pritožbeni upravni organ niti po dokončnosti zadeve sodišče v upravnem sporu niti katerikoli pristojni organ pri uporabi izrednih pravnih sredstev do pravnomočnosti.
Se pa uporablja staro, tj. razveljavljeno pravo v zadevah, ki so bile že pravnomočno končane in je prišlo do uporabe izrednega pravnega sredstva, ki se po zakonu uporabi po pravnomočnosti odločbe (npr. ugotovitev ničnosti ali odprava odločbe po nadzorstveni pravici v 5 letih od izdaje odločbe ali obnova postopka v 3 letih od dokončnosti odločbe, čeprav je vmes nastopila pravnomočnost). Taka rešitev oz. razlikovanje temelji na 158. členu Ustave RS, ki opredeljuje pravnomočna pravna razmerja zaradi varstva zaupanja v pravo in pravne varnosti kot nespremenljiva. Po pravnomočnosti ima pravna varnost prednost pred zakonitostjo, razen če zakon določi drugače prek uporabe pravnih sredstev in izjemoma dovoli poseg v že pravnomočni zadevi.
Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.