Postavitev izvedencev, če njihovo imenovanje obvezno po področnem zakonu, a nesmiselno zaradi očitno neizpolnjenih pogojev in drago

Iz Upravna Svetovalnica

Skoči na: navigacija, iskanje

Zadeva: Postavitev izvedencev, če njihovo imenovanje obvezno po področnem zakonu, a nesmiselno zaradi očitno neizpolnjenih pogojev in drago 

Datum odgovora: 6. 1. 2012, pregled 18. 12. 2022 

Vprašanje:

Področni zakon predvideva ob vložitvi formalno popolne vloge obvezno imenovanje izvedencev (kot kolegijsko telo oz. skupino strokovnjakov) v uvedenem upravnem postopku za ugotavljanje merodajnih dejstev za priznanje uveljavljane pravice stranke. Čeprav je vloga formalno popolna, pa se zgodi, da iz zahtevka nedvoumno izhaja, da eden izmed več kumulativno določenih pogojev za pridobitev pravice na podlagi materialnih predpisov ni izpolnjen. Pomislek glede imenovanja izvedencev se pojavlja, ker gre za večosebno telo, katerega delo je zahtevno, zamudno in drago, pri čemer pa je jasno, da bo zahtevek stranke moral biti zavrnjen, saj en pogoj ni izpolnjen. Področni zakon pa ima posebno določbo o obveznem izvedencu v ugotovitvenem postopku, na katero je upravni organ vezan, če gre za formalno popolno vlogo. Kako naj ravna organ v navedenem primeru?

Odgovor:

Dokazovanje z izvedencem odredi po ZUP uradna oseba, ki vodi postopek, po uradni dolžnosti ali na predlog stranke, če sodi, da je to potrebno. Pri tem mora upoštevati načelo ekonomičnosti postopka, ki narekuje, da je postopek treba voditi s čim manjšimi stroški. Če bi bilo dokazovanje z izvedencem v primerjavi s pomenom in vrednostjo zadeve nesorazmerno drago, mora rešiti stvar na podlagi drugih dokazil, če se lahko ugotovijo pravno pomembna dejstva tudi s temi dokazili. Predujem oz. strošek izvedbe dokaza z izvedencem bremeni stranko, ki je zahtevala uvedbo postopka (po Androjna, Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 368,369). Načelo ekonomičnosti, ki vključuje tudi načelo hitrosti postopka, načelo varčnosti in načelo učinkovitosti od organa med drugim zahteva, da ne ugotavlja izpolnjevanja vseh pogojev, kadar že na prvi pogled ugotovi, da stranka določenega pogoja ne izpolnjuje, saj bi ugotavljanje o obstoju nadaljnjih pogojev pomenilo zavlačevanje postopka in dodatne stroške (po Jerovšek, Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 63).

V primeru, ko področna zakonodaja predpisuje izvedbo dokazil z izvedenci, pa enakovredno druga možna dokazila ne pridejo v poštev, saj bi ravnali v nasprotuju z načelom zakonitosti (6. člen ZUP) oz. nadrejeno rabo področnega specialnega zakona nad ZUP (3. člen ZUP). Če področni zakon določi obvezno postavitev izvedenca nadrejeno ZUP, je očitno predpostavka zakonodajalca, da je ugotovitveni in dokazni postopek, torej presoja in evalvacija obstoja in merodajnosti dejstev v zvezi s področji presoje tako zahtevno, da je (oz. ko je) vedno potrebno imenovanje skupine strokovnjakov kot izvedencev. Zato je postavitev izvedenca načeloma zakonita ne glede na kasnejšo odločitev o ne/izpolnitvi pogojev. Ni pravilno, da bi organ neposredno ob formalno popolni vlogi tedaj kljub ugotovitvi neizpolnitve enega izmed kumulativnih pogojev izdal akt o zavrnitvi zahtevka brez izvedbe ugotovitvenega in dokaznega postopka po izvedencu.

Organ ima pa vendar v danem položaju možnost (ni pa obvezen to storiti), da stranki izda poziv za dopolnitev vloge (140. člen ZUP) glede pogoja, ki v vlogi ni izpolnjen, in ji s tem hkrati da možnost, da se izreče glede izpolnjevanja tega pogoja (9. člen ZUP). V pozivu stranko seznani o vseh ugotovitvah glede neizpolnjevanja enega pogoja za pridobitev pravice, visokih stroških imenovanja izvedencev ter o posledicah, če oz. ko bodo izvedenci ugotovili, da pogoj ni izpolnjen (izdaja negativne odločitve). Če se stranka na poziv ne odzove, organ lahko izda sklep in zahteva predujem stroškov za izvedenca (189. člen ZUP) ter v skladu s področnim zakonom postavi izvedenca v stroškovno breme stranke. Menimo, da je organ torej načeloma dolžan postaviti izvedenca, če je postavitev le-tega predpisana v področnem specialnem zakonu in te določbe ne more zaobiti, kljub temu, da je jasno, da bo odločitev negativna. Je pa primerno in v skladu z načeloma ekonomičnosti in zakonitosti, da organ stranko na vse okoliščine (zlasti verjetnost negativne odločitve in breme plačila stroškov izvedenca) dejstva predhodno opozori, potem pa ravna v skladu z zakonom in dejstvi, če stranka s svojo vlogo vztraja.

Pripominjamo, da pa po sodni praksi neimenovanje izvedenca, ni (nujno) bistvena postopkovna napaka. Če bi prišlo do pritožbe in tožbe, je zelo verjetno, da bodo pristojni potrdili negativno odločbo, čeprav ne bo oprta na poročilo izvedencev, saj bi v danem primeru, če je neizpolnitev pogoja resnično očitna brez presoje po izvedencih, bilo njihovo imenovanje lahko celo v nasprotju z namenom zakona.

Organ se lahko odloči in tudi postavi izvedenca samo za področje, kjer stranka ne izpolnjuje pogoja, saj je že en neizpolnjen pogoj ob predpostavki več kumulativnih pogojev dovolj za izdajo negativne odločitve in s tem zaključek postopka v skladu z načeloma (formalne) zakonitosti in obenem ekonomičnosti.


Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.

Želite podati svoje mnenje:

Loading comments...