Iz Upravna Svetovalnica
Zadeva: Posledice določitve izpolnitvenega roka od dokončnosti, če področni predpis določa vezavo na pravnomočnost
Datum odgovora: 11. 4. 2014, pregled 8. 12. 2022
Status uporabnika: uradna oseba, ki vodi upravni postopek
Vprašanje:
Upravni organ pri izdajanju odločb uporablja predpis, po katerem se strankam nalaga obveznost (npr. občinski odlok o komunalnem prispevku). Po tem predpisu je zavezanec dolžan izpolniti obveznost (npr. plačati komunalni prispevek) v roku "30 dni po pravnomočnosti odločbe". Upravni organ pa je do sedaj navajal v odločbah, da je potrebno obveznost poravnati v roku "30 dni po dokončnosti odločbe". Kaj navedeno pomeni?
Odgovor:
Glede na 224. člen ZUP je dokončna odločba tista, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo. Pravnomočnost pa nastopi takrat, ko zoper odločbo ni več mogoče vložiti tožbe v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, t.j. pred delovnim ali socialnim sodiščem, kjer se presoja npr. zakonitost posamičnih upravnih aktov.
Pravnomočnost praviloma šele sledi dokončnosti, saj nastopi prva s pretekom roka za vložitev tožbe, če stranka sodnega postopka ne sproži ali je prepozna ali tožbo vloži neupravičena oseba; z vročitvijo sodbe o zavrnitvi tožbe, zoper katero pritožba ni dovoljena; s pretekom pritožbenega roka v zvezi s sodbo, če se nihče ne pritoži ali je pritožba prepozna ali pritožnik legitimiran; z vročitvijo drugostopenjske sodbe o zavrženju ali rešitvi pritožbe. Edini primer, ko nastopi pravnomočnost hkrati z dokončnostjo, je glede na pogoj izčrpanja dovoljene pritožbe za vložitev tožbe v upravnem sporu položaj pri upravnih aktih, zoper katere je pritožba dopustna, a neizrabljena ali prepozna, t.j. s potekom pritožbenega roka v upravnem postopku. Običajno pa pravnomočnost sledi dokončnosti, tako pri odločbah, zoper katere pritožba ni dopustna (vmes je najmanj 30 dnevni rok za tožbo, saj so v upravnem sporu izpodbojne vse dokončne odločbe), kot pri odločbah, zoper katere je bila pritožba vložena, saj lahko upravičene osebe nadaljujejo z izpodbijanjem odločitve v sodnem postopku (po Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 630). Institutov dokončnosti in pravnomočnosti torej ne gre izenačevati.
Če področni predpis izrecno določa izpolnitev obveznosti z vezavo na pravnomočnost, je navajanje roka v konkretnih odločbah z vezavo na (praviloma predhodno nastopljeno) dokončnost nezakonito.
Takšno odločbo lahko stranka izpodbija s pritožbo (kršitev materialnega prava po 237. členu ZUP) in izrednimi pravnimi sredstvi, tj. zahteva razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici zaradi očitne kršitve materialnega predpisa (glej drugi odstavek 274. člena ZUP in prvi odstavek 275. člena ZUP). Kolikor stranka vloži pritožbo, naj organ zato izda nadomestno odločbo po 242. členu ZUP, s katero stranki odloči rok glede na področni predpis, torej z vezavo na pravnomočnost.
Sklepno ugotovimo, da bi moral upravni organ v odločbah postaviti roke, kot so zapisani v odloku ali pa odlok spremeniti tako, da bi izvršljivost vezali na dokončnost odločbe, kot je to splošno pravilo po 224. členu ZUP.
Kolikor pa stranka ne uveljavlja navedenih pravnih sredstev za zadevno kršitev, postanejo odločbe kljub navedeni napaki neizpodbojne, saj ima pravna varnost prek poteka rokov za dopustna pravna sredstva, tj. v danem primeru v največ enem letu od vročitve odločb, prednost pred zakonitostjo. To pomeni, da morajo te stranke izpolniti obveznost - ne glede na rok v predpisu - v roku, določenem v konkretni odločbi.
Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.