Iz Upravna Svetovalnica
Datum odgovora: 29. 6. 2013, pregled 27. 12. 2022
Status uporabnika: stranka v upravnem postopku
Vprašanje:
Stranka je pred leti vložila zahtevo, ki jo je organ, zaradi neizpolnjevanja vsebinskih pogojev, zavrnil. Zaradi spremenjenega dejanskega stanja (npr. izboljšanja premoženjskega stanja) želi ponovno vložiti zahtevo za priznanje iste pravice. Ob dejstvu, da je relativno visoko upravno takso plačala že ob vložitvi zavrnjene zahteve, se postavlja vprašanje, ali je ob novi zahtevi mogoče plačati le razliko do veljavne upravne takse (med vložitvijo prvega in drugega zahtevka se je povišala), kot je bila že plačana, sploh ker bo organ v ponovnem postopku presojal večinoma ista dokazila kot tista, ki jih je enkrat že obravnaval.
Odgovor:
Upravna taksa, ki se plača za izdajo dokumentov ali opravo dejanj v upravnih in drugih javnopravnih postopkih (prim. 1. člen Zakona o upravnih taksah, ZUT, Ur. l. RS, št. 42/07-UPB 3 in novele), je po svoji naravi javnopravna dajatev, ki jo je v denarju določila država in jo potrebno poravnati zaradi oprave zahtevane javne storitve. Država z določitvijo (upravnih) taks določa ceno svojih aktivnosti, ki jo mora poravnati zavezanec, ki zahteva takšno aktivnost od države. Lahko rečemo, da plačilo upravne takse pomeni plačilo oziroma nadomestilo za javnopravne storitve (praviloma opravljeno naknadno po plačilu), ki se lahko kaže kot izdaja upravne odločbe ali oprava nekega materialnega dejanja, npr. izdaja potrdila ali izvedba upravne overitve. Kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča (št. U-I-173/11-8 z dne 23. 5. 2013) je značilnost taks, da obstaja povezanost med storitvijo in protistoritvijo, torej vezanostjo dajatve zavezanca za tako dajatev na individualno določeno javno porabo, pri čemer je taksa (pristojbina) nasprotna storitev (plačilo) za storitev države in pomeni prevalitev stroškov na zavezanca, ki jih je povzročil sam oziroma nadomestilo za dejansko storitev države ali njenih organov.
Na področju upravnega procesnega prava plačilo upravne takse sicer ni opredeljeno kot procesna predpostavka za uvedbo postopka oziroma izdajo odločbe (kot npr. nasprotno velja v sodnih zadevah), zato organ lahko uvede postopek in odloči o zahtevi za priznanje pravice ali pravne koristi, četudi zavezanec ni poravnal upravne takse ali je ni poravnal v zadostni višini, vendar pa mora v takih primerih nemudoma uvesti poseben postopek po ZUT (gl. 16. člen), s katerim zavezanca, če je potrebno, prisili k plačilo oziroma upravno takso prisilno izterja v izvršilnem postopku.
Upravna taksa se plačuje samo za dokumente in dejanja, ki jih določa Taksna tarifa kot priloga ZUT (drugi odstavek 1. člena ZUT).
Nastanek taksne obveznosti je praviloma vezana na vložitev vloge oziroma zahteve:
- za vloge nastane takrat, ko je vloga vložena,
- za meritorne odločbe, ko je vložena zahteva za njeno izdajo,
- za opravo materialnega (upravnega oziroma realnega) dejanja pa, ko je vložena vloga, da se opravijo (prim. 5. člen ZUT).
Taksna obveznost nastane ob vložitvi vsakokratne vloge oziroma zahteve za začetek upravnega postopka, ne glede na to, ali je organ o enaki vlogi oziroma zahtevi že odločal. Zato enkratno plačilo takse ne pomeni, da je taksni zavezanec izpolnil taksno obveznost za morebitne nadaljnje istovrstne vloge oziroma zahteve, če jim predhodno ni bilo ugodeno. Taksna obveznost nastane ob vložitvi vsakokratne vloge oziroma zahteve, ne glede na morebitne predhodne postopke in s tem povezana dejanska plačila upravnih taks.
Vsak upravni postopek se zaključi s formalno ali vsebinsko odločitvijo, ki rezultirata v sklepu oziroma odločbi, zato velja, da je organ s tem izvedel zahtevano in pričakovano protistoritev, ki sledi tudi plačilu upravne takse. S tem so medsebojne pravice in obveznosti v zvezi s plačilom takse praviloma poravnane, saj stranka ne more zahtevati njenega vračila, razen če ni upravne takse ni plačala v višjem znesku, kot bi bilo potrebno. Zavrnitev zahtevka z meritorno odločitvijo zato ne pomeni, da stranka lahko zahteva vračilo upravne takse, češ da ni pridobila pravice za katero je plačala, saj se taksa ne plača za priznanje pravice, ampak za izdajo kakšne koli (pozitivne ali negativne) odločbe. Zato tudi ni mogoče govoriti o nekakšni poravnavi med že (pravnomočno) zaključeno upravno zadevo, za katero je bila plačana upravna taksa in kjer je bil zahtevek zavrnjen, in novo zahtevo za priznanje istovrstne pravice, saj taksna obveznost nastane ob vsakokratni zahtevi. Zgolj na tak način upravna taksa sledi svojemu temeljnemu namenu, da zagotavlja plačilo oziroma nadomestilo za opravljeno javnopravno storitev. Vložitev več zahtevkov pomeni tudi izvedbo več storitev. Pri tem je povsem irelevantno, da se v dveh upravnih zadevah ugotavljajo enaka dejstva in presojajo isti dokazi - gre za dve različni upravni zadevi, čeprav se v obeh odloča o istem predmetu oziroma isti pravici. Sploh pa zavrženje ali zavrnitev predhodnih zahtevkov očitno kaže formalne ali vsebinske pomanjkljivosti zahteve, ki so na strani vložnika oziroma taksnega zavezanca (ne na strani odločujočega organa), zato ni videti utemeljenih razlogov, da bi bila taksna obveznost pri naknadnih zahtevkih lahko drugačna kot sicer.
Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.