Iz Upravna Svetovalnica
Zadeva: Opravljanje procesnih dejanj ob nejasni stvarni legitimaciji in zaključek postopka, če ni potrebe po varovanju javne koristi
Datum odgovora: 16. 2. 2014, pregled 11. 12. 2022
Status uporabnika: uradna oseba, ki vodi upravni postopek
Vprašanje:
Organ je po prejemu prijave uvedel postopek po uradni dolžnosti (npr. zaradi zaščite kmetijskega zemljišča, ki naj bi bilo izpostavljeno eroziji zaradi nedovoljenih posegov enega od lastnikov). Ugotovljeno je bilo, da je sporen potek meje med sosednjima parcelama, ker lastnika prizadetih zemljišč navajata različne podatke. Organ je zato prekinil postopek zaradi rešitve predhodnega vprašanja - označitve meje.
Ker označitev meje ne bo dokaz za ukrepanje, hkrati tega pa ni mogoče z gotovostjo ugotoviti vzroka nastalih sprememb, želi uradna oseba najprej sodelovati pri uradnem dejanju označevanja meje, nato pa zaključiti postopek z izdajo sklepa o zavrženju zahteve po 2. točki prvega odstavka 129. člena ZUP?
Odgovor:
Uvedba upravnega postopka, ne glede, ali gre za predlagalni postopek ali postopek po uradni dolžnosti, je pogojena z udeležbo stranke, ki uveljavlja neko pravico ali pravno koristi oziroma se ji nalaga obveznost. Z drugimi besedami to pomeni, da se postopek ne more začeti, če ni znano, kdo je stranka v postopku.
Kadar enoznačno ugotovitev stvarne legitimacije onemogoča npr. v naravi nejasen ali drugače sporen potek meje med dvema parcelama, je zaradi varovanja javnega interesa, vseeno treba uvesti postopek, saj je nedopustno ohranjanje nezakonitega stanja v škodo normativno določenega javnega interesa. Vendar morajo biti procesna dejanja primarno usmerjana prav v ugotovitev stvarne legitimacije, saj sicer ni mogoče izdati zakonite odločbe. Do razjasnitve pa je vsem potencialnim udeležencev (strankam) treba zagotoviti varstvo njihovih pravnih koristi, z omogočanjem sodelovanja pri izvedenih procesih dejanjih. Drugačno postopanje bi bilo sprejemljivo zgolj v izjemnih primerih, ko je zaradi nujnih ukrepov v javnem interesu, zaradi zavarovanja življenja, zdravja, premoženja večje vrednosti ter javnega reda in miru, ki jih ni mogoče odlagati (drugi odstavek 144. člena ZUP), treba ukrepati nemudoma, ker bi sicer prišlo do nepopravljih ali težko popravljih posledic za navedene pravno zavarovane dobrine. Takrat bi bilo pogojno sprejemljivo, da se obveznosti naložijo osebi, ki je na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin (npr. podatkov iz uradnih evidenc, listin, izjav strank in drugih udeležencev, preteklih dejanj) najverjetnejši lastnik zemljišča, na katerem je treba izvesti ukrepe (glej tudi primer).
Ugotavljanje stvarne legitimacije na temelju poteka meje med sosednjima zemljiškima parcelama pa ni pravno, ampak dejansko vprašanje, kadar je meja sicer pravno vzpostavljena in kot taka razvidna iz uradnih evidenc (zemljiške knjige in zemljiškega katastra). Zato določanje oziroma ugotavljanje natančnega poteka ne more biti kot predhodno vprašanje razlog za prekinitev postopka (prvi odstavek 147. člena ZUP). Kolikor organ, ki vodi sporni postopek na podlagi uradnih evidenc, ne more ugotoviti natančnega poteka meje, mora v ta namen postaviti strokovnjaka (izvedenca) , ki bo za potrebe postopka ugotovil potek mejne črte. (več tudi primer št. 23 v Kovač, Rakar in Remic, Upravno procesne dileme o rabi ZUP 2, 2012, primer str. 147 in predhodni uvod str. 137 in nasl.).
Glede na to, da se organ nagiba k zaključku postopka, ker ne more ugotoviti, kdo ali kaj je povzročilo spremembe, zaradi katerih je bil postopek sploh uveden, je treba opozoriti, da nesposobnost ugotovitve vzroka ne more biti razlog za zaključek postopka, v katerem se mora v ugotoviti, ali neko konkretno dejansko stanje narekuje izvedbo ukrepov zaradi zaščite javnega interesa. Če to sploh ni potrebno, se postopek ne bi smel niti začeti. Nasprotno pa je nedovoljene vplive v pravno zavarovano dobrino storjen treba sanirati. Odveč je poudarjati, da bi bili nezakoniti vsi ukrepi usmerjeni v ugotavljanje stvarne legitimacije zaradi razjasnitve parcelnih meja, če ne bi v ničemer prispevali k potrebni po varovanju javnega interesa. V takih primerih bi si organ nakopal samo nepotrebne stroške postopka.
Tudi v primeru, ko organ ugotovi, da ni potrebno ukrepanje zaradi zavarovanja javne koristi, postopka ne more zaključiti z zavrženjem prijave oziroma pobude za začetek po nobeni od točk prvega odstavka 129. člena ZUP. Postopek, ki ga je uvedel, je namreč postopek po uradni dolžnosti, kjer pobuda ne predstavlja formalnega začetka postopka, ampak je ta pogojen z izvedbo uradni dejanj, ki temeljijo na predhodni strokovni presoji, da je treba začeti postopek zaradi varovanja javnega interesa. Kolikor procesne predpostavke iz 129. člena ne bi bile izpolnjene, bi bil to kvečjemu razlog za ustavitev postopka po četrtem odstavku 135. člena ZUP, nikakor pa ne za zavrženje zahteve.
Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.