Iz Upravna Svetovalnica
Zadeva: Odločitev organa v primeru smrti stranke v postopku
Datum odgovora: 12. 3. 2024, dopolnitev 25. 3. 2024
Status uporabnika: uradna oseba, ki vodi upravni postopek
Vprašanje:
Kako vpliva smrt vlagatelja enotne vloge z več zahtevki za več oseb na izdajo odločbe (primeroma pri odločanju o priznavanju pravice do denarne socialne pomoči)?
Kako vpliva smrt vlagatelja vloge (primeroma pri pravici oprostitve do plačila socialno varstvenih storitev) na izdajo odločbe, če so v postopku udeleženi tudi drugi zavezanci (npr. vlagateljevi otroci)?
Odgovor:
ZUP v 42. členu določa, da je lahko stranka v postopku vsaka fizična in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek. Ves čas postopka mora stranka imeti sposobnost nastopati v pravnem prometu (pravna sposobnost) in biti nosilec pravic oziroma obveznosti, o katerih se odloča v konkretni upravni zadevi (stvarna oziroma procesna legitimacija). Organ mora po uradni dolžnosti ves čas postopka preverjati to procesno predpostavko za uvedbo in tek postopka (gl. 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP). Navedeno velja tudi v situacijah, ko stranka v skladu s področnim predpisom vlaga enotno vlogo, ki se nanaša na pravice več oseb (npr. vloga za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev vseh družinskih članov po Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS, Uradni list RS, št. 62/10 in nasl.), kjer se na enoten način ugotavlja njihov materialni položaj in izda ena odločba), vendar je prav zaradi tega potrebno posebnosti takšne situacije.
Zato se v primeru smrti vlagatelja, ki je vložil vlogo z več zahtevki za več oseb, ustavi le tisti del postopka, ki je vezan na osebo, ki je umrla pred izdajo odločbe oziroma del, ki se nanaša na vlagateljev zahtevek, saj je s smrtjo ugasnila tudi njegova pravica (npr. do denarne socialne pomoči) (glej sodbi I Up 260/2004z dne 18. 11. 2005 in X Ips 1640/2006 z dne 21. 4. 2006) in nadaljuje odločanje o pravici drugega še živečega upravičenca (npr. družinskega člana). Namreč v primeru priznanja pravice do denarne socialne pomoči, le-ta pripada upravičencu od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi vloge in je zato potrebno ohranjati datume dodelitve pomoči preostalim še živečim upravičencem, saj bi jim v nasprotju z Zakonom o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre, Uradni list RS, št. 61/10, 40/11 in nasl.) onemogočali preživetje. Pri tem je potrebno poudariti, da druga stranka v postopku ni pravni naslednik temveč upravičenec, saj organ (npr. CSD) odloča na podlagi enotno vložene vloge z več zahtevki za več oseb. Na tem mestu govorimo o več različnih upravičencih, ki samostojno nastopajo v postopku ter posledično vsaka stranka ohranja svoje postopkovne pravice, razpolaga z zahtevkom, daje izjave itd. (Kerševan in Androjna, Upravno procesno pravo, 2017, str. 232).
Organ je v skladu s 139. členom ZUP dolžan med postopkom ves čas ugotavljati dejansko stanje in izvajati dokaze o vseh dejstvih, ki so poglavitna za izdajo odločbe (tudi tista, ki v samem postopku niso še navedena). V primeru smrti vlagatelja vloge z več zahtevki več oseb oziroma upravičencev (npr. odločanje o pravici do denarne socialne pomoči vlagatelja in njegovih družinskih članov) lahko organ že odloči, če so na vlogi navedene vse potrebne informacije za odločanje; sicer mora pri tem organ, ki vodi postopek drugega upravičenca (npr. družinskega člana) pozvati, da sporoči podatke oziroma druge dokaze o pravno relevantnih dejstvih.
V tem primeru je organ dolžan na podlagi ugotovljenih sprememb (tj. smrti vlagatelja) v skladu z 42. členom ZUPJS ponovno odločiti o številu upravičencev in višini njihovih pravic iz javnih sredstev.
Kadar organ izda odločbo o pravici do oprostitve plačila socialnovarstvenih storitev (na podlagi 100. člena ZSV in 30. a člena ZUPJS), odloča o pravici upravičenca do oprostitve plačila in dolžnosti zavezanca/ev (upravičenčevih otrok) do doplačevanja socialnovarstvenih storitev. V primeru, da upravičenec do oprostitve plačila socialno varstvenih storitev umre z njegovo smrtjo preneha njegova pravica in hkrati dolžnost zavezancev do plačevanja socialnovarstvenih storitev, saj s smrtjo ne nastajajo več stroški storitev, na katere se navezuje pravica in obveznost. Ko se organ seznani, da je upravičenec do oprostitve plačila socialnovarstvenih pravic umrl, mora ugotoviti, da so s tem prenehale pravice in obveznosti, ki so bile vezane na umrlo oseba. Pravica do oprostitve plačila socialnovarstvene storitve je namreč osebna pravica, vezana le na omenjeno osebo, zato ni prenosljiva na dediče. Organ o smrti in o prenehanju pravice in povezanih obveznosti obvesti zavezance za plačilo. To stori z dokumentom v obliki dopisa ali na drug podoben način (na primer preko informacijskega sistema). O smrti in prenehanju pravice in obveznosti ne izdaja (ugotovitvene) odločbe, ker z njo ne more spreminjati pravnega razmerja v zvezi s pravico ali obveznostjo. To je prenehalo s smrtjo. Zato odločanje o prenehanju pravice pravno formalno ni mogoče niti smiselno. S smrtjo namreč upravičenec izgubi pravno sposobnost oziroma pravno subjektiviteto, zato odločanje o njegovem pravnem položaju po smrti niti ni mogoče. Toliko bolj to velja za vročitev odločbe. Zato se smrt stranke zgolj zaznamuje in o tem obvesti druge organe oziroma subjekte, na katerih pravni položaj je vplivala smrt, ker je z njo prenehala njihova obveznost plačevanja socialnovarstvene storitve.
Če potencialni upravičenec do oprostitve plačila socialnovarstvenih storitev umre med postopkom oziroma pred izdajo odločbe, organ s sklepom ustavi celoten postopek, tako za upravičenca, kot tudi za zavezanca/e, saj o osebni pravici po smrti upravičenca ni mogoče odločati.
Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.