Iz Upravna Svetovalnica
Zadeva: Ne/upravičenost strank do vračila upravne takse ob umiku zahteve
Datum odgovora: 3. 1. 2014, pregled 18. 12. 2022, dopolnitev 21. 3. 2024
Status uporabnika: stranka v upravnem postopku in uradna oseba, ki vodi upravni postopek
Vprašanje:
Kako naj postopa organ v primeru, če stranka vloži zahtevo za ustavitev postopka oz. umika zahtevo za priznanje pravice (npr. tujec za izdajo dovoljenja za začasno ali stalno prebivanje) in pri tem zahteva vračilo upravne takse?
Ali je pri tem vseeno, če organ izda sklep o zavržbi ali sklep o ustavitvi postopka? In če ni, kako to vpliva, ali je stranka upravičena do vračila upravne takse?
Ali ima stranka pravico do povračila upravne takse v primeru, ko so v postopku (npr. v postopku pridobitve državljanstva z naturalizacijo že pridobljeni podatki (iz uradnih evidenc državnih organov) in poslan poziv k dopolnitvi ter nato postopek ustavljen? Ali se torej šteje, da je bil izveden celotni ugotovitveni postopek, ko ni več moč vrniti takse, šele ko je bila stranka z dopisom seznanjena z ugotovitvami v postopku (146. člen ZUP), da bo postopek zaključen z negativno odločbo, ali že npr. z le vpogledom v uradne evidence in sklepom o ustavitvi postopka (po področnem zakonu, kjer se postopek ustavi že, če vloga ni popolna ali stranka ne sodeluje z organom)?
Odgovor:
Kadar stranke uveljavljajo priznanje pravic le v svojem zasebnem interesu, lahko zahtevek, s katerim so sprožile tek upravnega postopka, tudi umaknejo. Po 134. členu ZUP ima stranka pravico, da lahko delno ali v celoti umakne svojo zahtevo vsak čas med postopkom na prvi stopnji, pa tudi med odprtim pritožbenim rokom. Če je v postopek vključena nasprotna stranka, lahko prva umakne zahtevek do ustne obravnave, na ustni obravnavi pa le, če stranka z nasprotnim interesom še ni začela obravnavati glavne zadeve; če pa jo je že začela obravnavati, pa le z njenim soglasjem. Nastale stroške postopka do umika oz. ustavitve postopka trpi stranka, ki je postopek sprožila (gl. šesti odstavek 114. člena ZUP).
Kadar gre za umik zahteve, zakon določa ustavitev postopka s sklepom, kar ni enako zavržbi zahteve ob formalnih pomanjkljivostih (ko niso izpolnjene procesne predpostavke po 129. členu ZUP), saj se v slednjem primeru (meritorni) postopek sploh ne uvede (gl. 127. člen ZUP). Zato ni vseeno, kateri sklep organ izda, čeprav se v obeh primerih pravni položaj stranke ne spremeni in akt nima učinka materialne pravnomočnosti s prepovedjo odločanja ponovno v isti stvari. Ob (dovoljenem in popolnem) umiku zahteve, se zato izda le sklep o ustavitvi postopka po 135. členu ZUP, ne pa sklep o zavrženju zahtevka.
Upravne takse ločeno od ZUP ureja Zakon o upravnih taksah (ZUT, Ur. l. RS, št. 106/10 in novele) in tarifna priloga ZUT. Upravne takse se plačuje za dokumente in dejanja v upravnih in drugih javnopravnih zadevah pri upravnih organih. Takšni postopki so samostojni postopki in so ločeni od upravnih postopkov. Po tarifni št. 15 po ZUT-UPB5 se npr. izrecno v primeru reklamacije dovoljenja za prebivanje v obliki samostojne listine zaradi napake, ki ni posledica neskrbnega ravnanja imetnika dovoljenja, taksa, če gre za izdajo dovoljenja za začasno ali stalno prebivanje te tarifne številke, ne plača.
Takse nadalje (lahko) ureja še področni zakon. Tako npr. Zakon o tujcih (ZTuj-2, Ur. l. RS, 91/21 in novele) določa, da družinski član državljana EU in družinski član slovenskega državljana iz prve alineje prvega odstavka 20. člena ZTuj-2 v postopku izdaje vizuma (dovoljenja za zadrževanje na ozemlju Republike Slovenije) za dolgoročno bivanje ne plača upravne takse in posledično do vrnitve upravne takse zato tudi ni upravičen. Za primere, ko pri pristojnem organu stranka zaprosi za izdajo dovoljenja za začasno ali stalno prebivanje in nato pride do ustavitve ali zavržbe postopka, kjer stranka zahteva vračilo upravne takse, pa velja, da organ mora preučiti in biti pozoren, ali gre za sklep o zavrženju zahteve ali o ustavitvi postopka, saj sklep o ustavitvi in sklep o zavržbi po gramatikalni razlagi področnega zakona nimata enakih posledic. Organ zato ne sme postopati v obeh primerih enako, če stranka zahteva vračilo upravne takse v enem izmed dveh prej omenjenih primerov.
V primeru, ko stranka poda umik zahteve, mora organ izdati sklep o ustavitvi postopka, vendar upravičenost do vračila upravne takse ni enoznačna. Kljub temu, da se je postopek ustavil s sklepom, kar ustreza 2. točki tarifne številke 3, za katerega se plača upravna taksa 18,12 EUR, mora organ upoštevati tudi fazo ugotovitvenega postopka, v katerem je stranka umaknila zahtevo: če je bil ugotovitveni postopek v celoti izveden, mora stranka kljub umiku plačati takso v višini, ki je sicer predpisana za odločbo (prim. tretji odstavek 17. člena ZUT), v nasprotnem je upravičena do vračila razlike med višino takse za odločbo in takse za sklep o ustavitvi (na tem mestu sicer opozarjamo, da pri nekaterih odločbah in sklepih oziroma pri posebnih Tarifnih številkah ni razlike med višino upravne takse za odločbo in sklep, gl. zlasti V. poglavje Tarifne priloge, zato stranka do vračila takse v primeru ustavitve postopka ne bi bila upravičena). Glede sklepa o zavrženju je treba upoštevati četrti odstavek opombe tarifne številke 3, po kateri se za sklep o zavrženju ne plača upravne takse, kar pomeni, da je stranka upravičena do vračila že plačane takse za odločbo (ne pa tudi za vlogo).
V zvezi s fazami ali koraki v upravnem postopku je treba uvodoma razčistiti, prvič, kdaj in o čem se vodi formalni preizkus procesnih predpostavk za začetek postopka (npr. ali gre za upravno zadevo, ali je organ pristojen, ali je vložnik stvarno legitimiran) in drugič, od kdaj dalje velja že vsebinska presoja pogojev za pridobitev pravice, pravne koristi ali obveznosti stranke. Šele po zaključku formalnega dela namreč lahko govorimo o uvedbi in teku vsebinskega dela postopka ali t. i. matičnem meritornem upravnem postopku (Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 170).
Tako je poleg pristojnosti (gl. 23. člen ZUP) upravni organ najprej dolžan ugotoviti, ali je zahteva popolna in razumljiva, ter njene pomanjkljivosti tudi odpraviti (66. in 67. člen ZUP). Če vlagatelj temu ne sledi, njegova zahteva ni sposobna za vsebinsko obravnavo in jo organ zavrže s sklepom. V tem primeru tako sploh ne moremo govoriti o tem, da je tekel upravni postopek z vsebinsko presojo (ne)utemeljenosti take zahteve. Enako velja tudi tedaj, ko organ na podlagi vložene zahteve ugotovi, da jo je treba zavreči, ker niso izpolnjene procesne predpostavke za začetek upravnega postopka (129. člen ZUP). V vseh teh primerih gre za zavrženje zahteve vlagatelja a limine, torej »na pragu« upravnega postopka, še preden se je ta začel voditi po vsebini. Zato vložitev take zahteve ni mogoče šteti za začetek upravnega postopka v vsebinskem smislu. Skladno s tem tudi drugi odstavek 127. člena ZUP določa, da se upravni postopek na zahtevo stranke začne z dnem vložitve zahteve stranke, »če ne gre za primere iz 129. člena tega zakona« (glej Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 21).
V primeru, ko so v postopku (npr. v postopku pridobitve državljanstva z naturalizacijo po Zakonu o državljanstvu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št- 24/07-UPB in nasl.) pridobljeni podatki iz uradnih evidenc državnih organov in poslan poziv k dopolnitvi vloge, gre šele za fazo formalnega preizkusa vloge, kjer se ugotovitveni postopek oziroma meritorna presoja utemeljenosti postavljene zahteve še ni začela, saj vloga še ni popolna, zato ima stranka pravico do vračila upravne takse. To velja tudi, če področni zakon za tak položaj določa že ustavitev postopka, saj se z vidika sistemskih norm ZUP meritorni oz. ugotovitveni postopek sploh ni začel, kaj šele zaključil.
Če je organ stranko že seznanil z uspehom dokazovanja in ji dal možnost izjaviti se o celoti postopka pred izdajo odločbe (po potrebi večkrat, to je vnovič, kadar organ, že po dani možnosti izjave ugotovi nova dejstva ali pridobi dodatne dokaze, sploh če so ti v breme stranke; glej Kovač in Kerševan (ur.), prav tam, str. 131), pa je že bil izveden celotni ugotovitveni postopek, in stranka nima pravice zahtevati vračila takse.
Ne glede na navedeno o teku in zaključku ugotovitvenega postopka, je v konkretnih upravnih zadevah pri odločanju o upravičenosti vračila upravne takse treba upoštevati tudi s Taksno tarifo določeno višino takse za določene odločbe in sklepe. To zlasti velja za odločbe in sklepe, ki se izdajajo v upravnih zadevah s področja upravnih notranjih zadev, kamor se umešča tudi odločanje o sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije, kjer je pogosto s Taksno tarifo predpisana enaka višina upravne takse za odločbe in sklepe (gl. na primer Tarifno številko 12, ki enako višino upravne takse določa za odločbe in sklepe, s katerimi se zahtevku stranke ne ugodi). V situaciji, ko je za odločbo in sklep o zaključku postopka, s tem tudi sklep o ustavitvi postopka zaradi umika zahtevka, predpisana enaka višina upravne takse, stranka ni upravičena za vračilo upravne takse za odločbo, čeprav do njene izdaje ni prišlo, ne glede fazo ustavitve upravnega odločanja, ker velja, da mora takso v enaki višini plačati tudi za sklep.
Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.