Zadeva: Kdo je lahko pooblaščenec za vročitve - prek stranke ali organa?

Datum odgovora: 16. 7. 2014, 26. 4. 2023
Status uporabnika: uradna oseba, ki vodi upravni postopek 

Vprašanje:

Koga lahko uradna oseba postavi za pooblaščenca za vročitve? Ali mora taka oseba to vlogo sprejeti?

Kako naj ravna uradna oseba v primeru, ko gre za nujen primer, stranka pa se nahaja v tujini in v danem roku ni postavila pooblaščenca (npr. inšpekcijski zavezanec ima stalno prebivališče v tujini, gre za nevarni objekt, gradbeni inšpektor pa je za pooblaščenca za vročitve imenoval občino, a slednja se s tem ne strinja)?

Odgovor:

Vročanje je tako pomembno dejanje upravnega postopka, da ZUP določa posebna pravila tudi glede tega, kdo lahko prevzame pisanje namesto stranke. Ena od teh možnosti je postavitev pooblaščenca za vročitve. Po ZUP ločimo tri primere postavitve pooblaščenca za vročitve:

1. stranka ga lahko postavi sama (prvi odstavek 89. člena ZUP);
   
2. stranka da pisno ali ustno pooblastilo pooblaščencu, ki o tem, da ga je stranka pooblastila poda pisno izjavo vročevalcu ob sami vročitvi, izkaže svojo identiteto z osebnim dokumentom in izpolni vročilnico (drugi odstavek 89. člena ZUP);
3. stranka ga mora postaviti sama, če ga ne, pa ga po uradni dolžnosti postavi organ (četrti odstavek 89. člena ZUP);
   
4. sosporniki morajo postaviti (skupnega) pooblaščenca za vročitve; dokler ga ne, velja domneva, da je tak pooblaščenec oseba, ki je na prvi skupni vlogi prva podpisana ali prva navedena - če pa se pooblaščenec za vročitve ne da določiti na ta način, pa ga lahko določi uradna oseba izmed katerekoli od strank (sospornikov; gl. prvi odstavek 90. člena ZUP).
   

Iz navedenega izhaja pestra paleta možnosti: (a) opcija stranke oziroma organa; (b) dolžnost stranke oziroma organa in (c) pravna domneva. Podrobneje pa velja naslednje:
Ad 4: V primeru sospornikov je zakon jasen glede vprašanja, kdo je lahko (skupni) pooblaščenec za vročitve in ali mora tako vlogo sprejeti - v tem primeru je namreč pooblaščenec eden od sospornikov (torej ena od strank). Iz besedila zakona pa je mogoče sklepati, da nima možnosti oporekati tej vlogi - torej to vlogo mora sprejeti.

Ad 1 in 2: V primeru, ko pooblaščenca za vročitve postavi stranka sama, je odgovor na obe vprašanji tudi jasen. Stranka bo pooblaščenca izbirala sama, pri čemer mora paziti, da je ta oseba sploh lahko pooblaščenec (popolna poslovna sposobnost, 54. člen ZUP oz. pravna oseba, registrirana za predmet postopka), pooblaščenec pa bo tako vlogo sprejel le, če se bo z njo strinjal, saj gre za pogodbeno razmerje.
Ad 1: Nejasnost ostaja v primeru, če stranka ne postavi pooblaščenca za vročanje, čeprav bi ga morala - koga lahko v takem primeru uradna oseba določi za pooblaščenca in ali je le-ta oseba dolžna sprejeti to vlogo?

Glede prvega je uradna oseba seveda vezana na pravila glede sposobnosti biti pooblaščenec (54. člen ZUP). Izmed kroga oseb, ki po tem kriteriju pridejo v poštev, pa mora izbrati tisto, ki je po njenem prepričanju vredna zaupanja za tako pomembno dejanje.

Glede drugega vprašanja, tj. dolžnost sprejema vloge zastopanja, pa je odgovor mogoče iskati v povezavi s primerom postavitve začasnega zastopnika oziroma skrbnika za poseben primer. V zvezi s prvim ZUP izrecno določa, da mora začasno zastopanje sprejeti, razen v primerih, ki so določenih v posebnih predpisih (četrti in peti odstavek 51. člena ZUP). Vendar pa je postavitev začasnega zastopnika za primer vročanja pogojena z nujnostjo dejanja ali interesom stranke in dejstvom, da je postopek treba izvesti (51. člen ZUP - v določenih ("ne nujnih") primerih pa postavitev začasnega zastopnika zgolj zaradi potrebe vročanje niti ni primerna, saj ne zagotavlja ustreznega varstva pravic (npr. določeni postopki po uradni dolžnosti), ampak bi bilo potrebno postaviti skrbnika za poseben primer po Družinskem zakoniku (DZ, Ur. l. RS, št. 15/17 in novele). V tem kontekstu tako oseba, ki jo uradna oseba določi za pooblaščenca za vročitve, te vloge ni dolžna sprejeti, saj tega ne terja nujnost situacije. Če je situacija nujna, lahko oziroma celo mora uradna oseba postaviti začasnega zastopnika, ki ga lahko pooblasti tudi zgolj za prevzem pisanja, ali pa celo skrbnika za poseben primer.

Gradbeni zakon (GZ-1, Ur. l. RS, št. 199/21) v 22. točki prvega odstavka 3. člena določa, da se za nevarni objekt šteje objekt, ki ne izpolnjuje bistvenih zahtev in neposredno ogroža zdravje in življenje ljudi, premoženje večje vrednosti, promet ali sosednje objekte. Ker se v uvedenem inšpekcijskem postopku v zvezi z nevarnim objektom ne sme odlašati, bi inšpektor zavezancu s prebivališčem v tujini moral postaviti začasnega zastopnika (četrti odstavek 51. člen ZUP) ali skrbnika za poseben primer (268. člen DZ) in ne pooblaščenca za vročitve (četrti odstavek 89. člena ZUP), saj ima pooblaščenec za vročitve po obsegu dokaj omejeno pooblastilo (glej Kovač in Kerševan, ZUP  s komentarjem, 2020, 1, knjiga, str. 563). 

Če nevarni objekt meji na nepremičnino, ki je v upravljanju občine oziroma je v lastništvu občine in takšen objekt neposredno ogroža to nepremičnino, zardi česar naj bi bila možna postavitev občine kot zastopnice, bi moral inšpektor občino povabiti k udeležbi kot stranskega udeleženca (prvi odstavek 143. člena ZUP). Občina namreč v takšnem primeru izkazuje pravni interes za udeležbo (prvi odstavek 43. člena ZUP), zato tudi kot (nasprotna) stranka v postopku ne more biti postavljena za pooblaščenko, saj bi šlo za kolizijo interesov.    

Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.

Želite podati svoje mnenje:

Loading comments...