Zadeva: Izpodbijanje odločbe organa, ki je uvedel upravni postopek zoper mrtvo osebo in ji naložil obveznost

Datum odgovora: 8. 7. 2013, pregled 11. 12. 2022
Status uporabnika: stranka v upravnem postopku

Vprašanje:

Upravni postopek je bil začet po uradni dolžnosti zoper osebo, ki je umrla. Zoper to osebo je upravni organ v postopku izdal tudi odločbo, s katero ji je naložil obveznost. Ob ugotovitvi, da je stranka umrla, pa organ želi obveznost naložiti vnuku te stranke.

Ali sme upravni organ voditi upravni postopek zoper stranko, ki je umrla, in ali gre za različen položaj, če stranka umre šele med postopkom ali po izdaji odločbe? Ali je mogoče obveznosti, naložene mrtvemu, prenesti na drugo osebo?

Kako odpraviti odločbo, ki je bila izdana na osebo, umrlo že ob oz. pred uvedbo postopka, ali se naj izreče za nično?

Odgovor:

Nujna udeleženca vsakega upravnega postopka sta organ in stranka. 

Da je lahko oseba stranka v postopku mora biti pravno sposobna, kar pomeni, da je oseba lahko nosilec pravic in obveznsoti ter pravnih koristi. Pravno sposobnost pridobijo fizične osebe z rojstvom, s smrtjo pa jo izgubijo. Iz tega izhaja, da je stranka v postopku lahko le živeča fizična oseba (prim. sodba VS št. U 848/92 z dne 19.01.1994) in da ni mogoče odločati o pravicah, pravnih koristih ali obveznostih še nerojenih ali že umrlih fizičnih oseb (sodba VS št. X IPS 1640/2006 z dne 21. 4. 2010, prim. Kovač, Rakar, Remic, Upravno-procesne dileme o rabi ZUP 2, 2012, str. 137; (nekoliko) drugače velja za pravne osebe (društva, gospodarske družbe,...), ki pridobijo pravno sposobnost z vpisom v register, izgubijo pa z izbrisom).

Oseba, ki želi nastopati kot stranka v postopku, mora sicer imeti tudi procesno sposobnost (opravilna sposobnost), kar pomeni, da lahko v postopku samostojno nastopa in opravlja dejanja v postopku (fizične osebe pridobijo popolno poslovno sposobnost s polnoletnostjo - izjeme so mlajše osebe, ki postanejo roditelji in tiste osebe, ki pred polnoletnostjo sklenejo zakonsko zvezo), poleg tega mora biti izpolnjena predpostavka stvarne legitimacije, ki se veže na področne materialne predpise v posamezni upravni zadevi, ki določajo nosilca pravic, pravnih koristi ali obveznosti (Kovač, Remic, Sever, Upravno-procesne dileme o rabi ZUP, 2010, str. 60).

Upravni organ lahko vodi upravni postopek na zahtevo stranke ali pa po uradni dolžnosti. Nikoli pa ne more voditi upravnega postopka, ne glede na to, kako se je ta začel, zoper osebo, ki je umrla. Organ mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na to, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko stranka v postopku (49. člen ZUP). Gre za eno izmed procesnih predpostavk po 129. člen ZUP, katerega kršitev je tudi absolutna procesna napaka in samostojni razlog za pritožbo (gl. drugi odstavek 237. člen ZUP, več Kovač, Remic, Sever, Upravno-procesne dileme o rabi ZUP, 2010, str. 59).

V danem primeru organ že ob uvedbi postopka ni ravnal pravilno, saj bi ne smel in mogel uvesti postopka zoper osebo, ki je tedaj že mrtva. S tem je bilo kršeno določilo 49. člen ZUP. Ob taki ugotovitvi, kakor tudi če v postopku organ ne najde stranke ali je organu neznana in gre v postopku za zaščito interesov stranke, ker že od samega začetka uvedenega postopka nima možnosti sodelovanja v postopku, mora organ postaviti skrbnika za poseben primer, skladno z določili 267. in 268. člena Družinskega zakonika(DZ, Ur. l. RS, št. 15/17, 21/18 in novele). Tak skrbnik deluje v imenu in za račun strank, v danem primeru torej brani interese dedičev umrle stranke, ki so očitno z dedljivostjo predmeta postopka (običajno lastništvo stvari ali nepremičnine, za katero v postopku gre) prešli na dediče kot zavezance. Čeprav je postopek v javnem interesu nujen oz. je treba urediti izpolnitev obveznosti, npr lastnikov, postopka ni moč voditi brez stranke, ampak jo mora predstavljati navedeni skrbnik. 

Odločba izdana proti osebi, ki ne obstaja, ne more biti niti vročena. Takšna odločba ne more postati niti formalno niti materialno pravnomočna, tudi če je nihče nikoli ne izpodbija. Upravna odločba, izdana proti neobstoječi stranki, je neobstoječa, saj se šteje za izdano šele, če je vročena, to pa ne more biti, saj v danem primeru niti vročitev z javnim naznanilom ne bi bila zakonita.  

Ničnost je izredno pravno sredstvo, ki je predvideno za najhujše napake. Za razliko od izpodbojne odločbe nična odločba nikoli ne postane niti dokončna, pravnomočna in izvršljiva ter nima pravnega učinka. Takoj, ko se izve za njeno nepravilnost oz. nezakonitost, se mora izreči za nično, in to ne glede na čas, ki je potekel od njene izdaje. Odločba, s katero se odločba izreče za nično, avtoritativno ugotavlja, da je nična, kot da ne bi bila izdana.

Samo izjemoma je mogoče odločbo šteti celo za neobstoječo, kar pomeni, da sploh ni potrebno, da bi se izrekla za nično, da bi se odpravili njeni pravni učinki - to so primeri, ko z odločbo sploh ni bila izražena oblastna volja upravnega organa, ko torej sploh ni bilo odločeno o upravni zadevi (npr. nepodpisana upravna odločba, gl. Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 407-408).

V danem primeru bi moral upravni organ ob uvedbi postopka preveriti (ne)obstoj stranke in na njen (ne)obstoj paziti ves čas teka postopka. Če stranke ne najde ali je organu neznana, pa gre v postopku za zaščito interesov stranke, bi moral organ stranki določiti skrbnika za poseben primer skladno z določili DZ. Odločba zoper mrtvega ne more niti veljati, ne more biti niti izdana, ne more obstajati, ker v njej nista udeleženi dve strani (organ in stranka), zato ne moremo govoriti o upravnem razmerju. Torej je predmetna odločba neobstoječa, nikomur ne nalaga nobenih pravic, obveznosti ali pravnih koristi.

Obveznosti, ki so naložene v odločbi zoper že pred uvedbo postopka mrtvo osebo, ni mogoče prenesti na drugega - organ mora za zaščito javne koristi uvesti popolnoma nov postopek zoper pravo osebo (dediča), če pa ni mogoče ugotoviti lastnika ali se menja, pa določiti skrbnika kot zastopnika premoženja. 

Drugače bi veljalo, če bi stranka umrla kasneje. Kolikor bi umrla šele po izdaji (vročitvi) odločbe, tedaj bi odločba učinkovala, če je predmet postopka prenosljiv na pravne naslednike. Kadar pa pri organu teče postopek (po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke) in ta umre med postopkom, ima upravni organ več možnosti:

1. odločba, ki še ni bila vročena, se vroči dediču, če je ta že postavljen s pravnomočno odločbo;
2. če pravica, obveznost ali pravna korist, ki se uveljavlja v postopku, lahko preide na pravne naslednike, prekine postopek in počaka na pravnomočno postavitev pravnega naslednika (153. člen ZUP),  ter ga v predlagalnih postopkih seznani z možnostjo vstopa v postopek, v postopkih po uradni dolžnosti pa s potekom postopka in možnostmi, ki jih ima kot stranka v postopku; če je v javnem interesu ali interesu stranke nujno izvesti postopek, pa pravni nasledniki še nisi pravnomočno postavljeni, postavi skrbnika za poseben primer;
3. če pravica, obveznost ali pravna korist, ki se uveljavlja v postopku, ne preide na pravne naslednike, ampak se nanašajo izključno na osebo, potem upravni organ izda sklep o ustavitvi postopka.
   

Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.

Želite podati svoje mnenje:

Loading comments...