Iz Upravna Svetovalnica
Zadeva: Časovna veljavnost odločbe, če je določena obveznost pogoj za pridobitev pravice iz druge odločbe/postopka
Datum odgovora: 13. 1. 2012, pregled 27. 12. 2022
Vprašanje:
Ali je lahko veljavnost odločbe časovno omejena, če je izpolnitev obveznosti (na podlagi odločbe) iz prvega upravnega postopka pogoj za pridobitev pravice v drugem upravnem postopku, pri čemer medsebojna povezanost postopkov, tj. odločanje o različnih zadevah s strani drugih organov, a na podlagi istih dejstev, iste stranke in iste življenjske situacije izhaja iz področne zakonodaje (npr. gradnja objekta z zahtevo občinski upravi po odmeri komunalnega prispevka in upravni enoti za izdajo gradbenega dovoljenja za isti objekt)?
Obstaja namreč možnost, da stranka prvi postopek sproži nesorazmerno prezgodaj glede na drugi postopek zaradi predvidenega povišanja obveznosti v prvem postopku (cena oz. višina prispevka), nato pa bi na podlagi izpolnjene odločbe v tem postopku uspešno uveljavljala pravico v drugem postopku šele čez nekaj tednov ali mesecev. Ali je možno ob spremembi predpisa, npr. občinskega odloka, omejiti časovno veljavnost odločb v prvem postopku glede na veljavo na uveljavljanje pravice v drugem postopku?
Odgovor:
Bistveno pri odločanju po načelu (materialne) zakonitosti (6. člen ZUP) je, da se je potrebno držati veljavnih predpisov v času odločanja po tedaj obstoječih merodajnih dejstvih (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 79). To pomeni, da mora organ po 120. in 153. členu Ustave RS in področnih predpisih ter v skladu s 1. členom ZUP in 3. členom ZUP voditi upravni postopek po zakonsko predpisanem protokolu (formalna zakonitost) ter odločiti o pravici ali obveznosti v takem obsegu in po takih pogojih, kot jih določa materialni predpis glede na dejstva v posamičnem primeru (materialna zakonitost).
V navedenem primeru se po področnih predpisih vodita dva upravna postopka pri dveh različnih upravnih organih (občinska uprava, upravna enota), po dveh različnih pravnih podlagah, vendar oba na podlagi zahteve iste stranke in ugotovitve istega dejanskega stanja glede pridobitve pravic oz. obveznosti (isti objekt po istem projektu kot osnova za odmero komunalnega prispevka in pridobitev gradbenega dovoljenja). Kljub temu, da se oba postopka vodita v zvezi z isto stranko in istim predmetom obravnave (objektom), in se drugi postopek navezuje na prvega, pa gre za različna cilja in vsebino odločitev v obeh zadevah. Torej pomenita navedena postopka vsak zase samostojno pravno celoto:
- V prvem postopku organ odloči o višini obveznosti stranke, katere izpolnitev je pogoj za pridobitev pravice stranke v drugem postopku.
- V drugem postopku je organ dolžan ugotoviti v smislu izpolnjevanja pogojev in s tem ugotovitve dejanskega stanja za priznanje pravice samo, ali je bila naložena obveznost izpolnjena, ne pa tudi, ali in v kakšni višini je bila le-ta predhodno odmerjena.
V navedenem primeru je potrebno upoštevati, da je kljub vodenju dveh upravnih postopkov, potrebno izdajati odločbe, ki so usklajene, vendar kljub podobniM dejstvom velja za vsak postopek posebej veljavno specialno materialno pravo po času izdaje samostojne odločbe. Če je torej predpis, ki določa višino obveznosti, po izdaji odmerne odločbe spremenjen, vendar stranka obveznost po določbi poravna, je s tem izpolnjen pogoj za pridobitev pravice v drugem postopku, čeprav bi bila v času izdaje druge odločbe višina obveznosti po prvi odloči zaradi vmes spremenjenega npr. občinskega odloka drugačna (višja ali nižja). Temelj odločanja v upravni zadevi je področni predpis, ki velja v času odločanja pri organu prve stopnje v okviru ene zadeve (prim. Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 29).
Morebitna sprememba področnega predpisa kot pravne podlage za prvi postopek (npr. spremenjena višina plačila prispevka), ne pomeni, da je ta odločba v času odločanja v drugem postopku nezakonita in da pogoj za izdajo pozitivne odločbe v drugem postopku ni izpolnjen, če stranka obveznost po prvi določbi v skladu z njo izpolni, čeprav bi bila obveznost višja, kolikor bi bil zahtevek v obeh postopkih vložen hkrati. Pred izdajo odločbe v drugem postopku je potrebno ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev (138. člen ZUP). To pomeni, da je pogoj plačila obveznosti izpolnjen, če je bila obveznost plačana v višini, kot je bila naložena v prvi (izvršljivi) odločbi.
V občinskem odloku časovne veljavnosti odločbe ni možno predpisovati brez podlage v področnem zakonu oz. mimo nje.
Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.