Katere so sestavine pouka o pravnem sredstvu, če se o odloča na prvi ali drugi stopnji, ali še se odloča o izrednih pravnih sredstvih?

Ali mora upravni organ v pouku o pravnem sredstvu navesti, da se stranka lahko odpove pravici do pritožbe, ali to ni potrebno?

V skladu z načelom pomoči neuki stranki (četrti odstavek 7. člena ZUP) in v skladu s pravili ZUP mora organ pisno v odločbi opozoriti na možnost pritožbe, če ta ni mogoča, pa na možnost upravnega spora ali drugega postopka pred sodiščem (npr. delovni spor ali socialni spor pred pristojnim delovnim in socialnim sodiščem) ter navesti ostale sestavine pravnega pouka po 215. členu ZUP (Grmek in Sever, Izbrani primeri dilem varstva pravic strank, 2010, str. 13-14). Pouk o pravnem sredstvu je obvezen sestavni del vsake pisne odločbe (in tudi sklepa!), izdane v upravni zadevi, razen če je z zakonom ali na podlagi zakona izdanim predpisom določeno, da pouk ni obvezen (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 423). Natisnjen naj bi bil z dovolj velikimi črkami, da je normalno čitljiv, ne pa da je velikost znakov glede na ostalo besedilo bistveno zmanjšana ali pa da je pouk napisan nekje ob skrajnem robu (Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 605).

V prvostopenjskih odločbah, zoper katere je dovoljena pritožba, je v pouku o pravnem sredstvu treba navesti: 1. na kateri organ se stranka lahko pritoži (navedba drugostopenjskega oziroma pritožbenega organa); 2. pri katerem organu se vloži (vloži se pri organu prve stopnje, ki mora biti naveden s polnim nazivom in naslovom; prvi odstavek 239. člena ZUP); 3. na kakšen način se vloži (pisno - neposredno pri organu ali po pošti - ali ustno na zapisnik); 4. rok, v katerem roku se vloži, da ne bo prepozna; 5. število kopij pritožbe in prilog za morebitne nasprotne stranke; 6. višina upravne taksa (po ZUP zadostuje navedba višine takse, brez tarifnih številk ZUT, ki določajo konkretno obveznost, oziroma navedba, da je pritožba takse prosta - po 15.čl ZUT se tarifna številka pri oprostitvah navede na dokumentu, v tem primeru odločbi o pritožbi).

Poleg obveznih sestavin iz 215. člen ZUP, se v pouk lahko navede tudi opozorilo o možnosti odpovedi pravici do pritožbe (ali da se pritožba šteje za pravočasno, če je vložena zadnji dan roka, a oddana na pošti), vendar opozarjamo, da so mnenja pravnih strokovnjakov o tem deljena, ker takšno opozorilo stranko lahko tudi zavede. Zato priporočamo, da se vsebina pouka omejuje na obvezne sestavine.

Izdaja nadomestne odločbe, ker je prvostopenjski organ na podlagi vložene pritožbe ugotovil, da je odločba nezakonita, ne vpliva na vsebino pouka o pravnem sredstvu, zato je ta identična kot je navedeno zgoraj.

V prvostopenjskih odločbah, zoper katere pritožba ni dovoljena, ampak je zagotovljeno le sodno varstvo, se navede: 1. uradni naziv pristojnega sodišča, pred katerim se lahko uveljavlja sodno varstvo oziroma vloži tožba (za razliko od pritožbenega postopka se vedno vloži pri sodišču, ki odloča o njegovi utemeljenosti); kljub temu, da zakon izrecno ne določa obveznosti navedbe naslova sodišča, priporočamo, da se zaradi načela varstva pravic strank zapiše; 2. način vložitve tožbe, neposredno pri sodišču ali po pošti (prvi odstavek 29. člena ZUS-1); 3. rok, za vložitev tožbe; 4. obveznost priložitve kopije tožbe in morebitnih prilog za toženca (četrti odstavek 30. člena ZUS-1). Ob navedenih zakonskih zahtevah je priporočljiva tudi navedba vrste sodnega postopka, npr. ali se tožba vlaga v upravnem sporu, ali drugi obliki sodnega varstva, npr. v socialnem sporu (tako tudi Jerovšek et.al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 604).

Če področni zakon predvidi posebno pravno sredstvo zoper prvostopenjsko odločbo, ki po svoji naravi in vsebini obravnavanja ne nadomešča pritožbe (npr. ugovor) je v pouk o pravnem sredstvu treba navesti vsebino, kot jo mora vsebovati pouk zoper prvostopenjsko odločbo, zoper katero je dovoljena pritožba (gl. zgoraj). Prav tako je treba upoštevati moribitna dodatna pravna sredstva, ki jih določajo posebni upravni postopki (npr. ugovor tretjega zoper sklep o izvršbi po 158. členu Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2, Ur. l. RS, št 13/2011 in novele) in tudi to vključiti v pouk.

V postopkih na drugi stopnji in v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi je vsebina pouka o pravnem sredstvu odvisna od odločitve organa.

V drugostopenjski odločbah, s katerimi se pritožba kot neutemeljena zavrne (248. člena ZUP), je v pouku o pravnem sredstvu treba navesti, da pritožba ni dovoljena, kot tudi da je ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. V skladu z ZUS-1 se namreč v upravnem sporu lahko izpodbija samo upravna odločba, s katero je meritorno odločeno o pravici, pravni koristi ali obveznosti (1. in 2. člen ZUS-1). Velja, da je v tem primeru z drugostopenjsko odločbo odločeno "le" o procesni pravici do pritožbe, kjer drugostopenjska odločitev ne vpliva na pravni položaj stranke, zato je predmet sodnega varstva prvostopenjska odločitev, kar se tudi navede v pouk o pravnem sredstvu. Glede ostalih sestavin pouka velja enako kot smo navedli pri prvostopenjskih odločitvah, zoper katere je dopustno sodno varstvo.

Kadar se pritožbi ugodi in se upravna zadeva vrne v ponovno odločanje pred prvostopenjski organ (tretji odstavek 251. člena ZUP), zoper drugostopenjsko odločbo ni dovoljena pritožba, prav tako zoper njo ni mogoče začeti upravnega spora, saj je ta dopusten le zoper upravni akt, s katerim je meritorno dokončno odločeno o materialni pravici, pravni koristi ali obveznosti (ta pa je že odpravljen!). Toda tudi v tem primeru menimo, da mora drugostopenjska odločitev vsebovati pouk o pravnem sredstvu, čeprav stranke v njem ne poučujemo o tem kakšno pravno sredstvo lahko uporabi, ampak jo seznanjamo, da odločitve ne more izpodbijati, saj bi v nasprotnem lahko nepravilno domnevala, da je zoper odločbo dopustno kakšno pravno sredstvo.

Odprava prvostopenjske odločbe in meritorna odločitev drugostopenjskega organa o pravici, pravni koristi ali obveznosti stranke (drugi odstavek 251. člena ZUP), enako tudi sprememba prvostopenjske odločitve po drugem odstavku 252. člena ZUP, omogočata da se ta odločba drugostopenjskega organa izpodbija v upravnem sporu, zato je stranko na to treba opozoriti. Seveda mora pouk vsebovati tudi druge sestavine, ki smo jih navedli zgoraj in so povezane z uveljavljenjem pravice do sodnega varstva.

V odločbah, ki so izdane v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi, je pri vsebini pouka treba primarno upoštevati, ali je odločbo izdal prvostopenjski ali drugostopenjski organ (ali je dovoljena pritožba), dodatno pa tudi, ali je zaradi odprave ali razveljavitve postopek končan oziroma ali bo prvostopenjski organ moral ponovno odločiti o osnovnem zahtevku. Glede na navedeno je vsebina pouka enaka, kot smo navedli že zgoraj.