Stranka je zaprosila za pravico zase in tedaj svojega mladoletnega otroka, a slednji je med postopkom postal polnoleten in tako procesno sposoben. Komu se vroča odločba, ki se nanaša na izvorno mladoletno stranko?

(Npr. tuj državljan je vložil vlogo za sprejem v državljanstvo zase in za svojo mladoletno hčerko, ki pa je med upravnim postopkom dopolnila 18 let.)

Stranka v upravnem postopku je lahko vsaka fizična oseba in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek ter če je hkrati lahko nosilec pravic in obveznosti o katerih se odloča v upravnem postopku (42. člen ZUP). Poleg pravne sposobnosti in stvarne oziroma procesne legitimacije, ki omogočata položaj stranke, je z vidika načina nastopanja v upravnem postopku pomembna tudi lastnost procesne sposobnosti. Organ mora po uradni dolžnosti paziti na vse prej omenjene lastnosti: pravno sposobnost, stvarno legitimacijo in procesno sposobnost.

Procesna sposobnost vselej predpostavlja obstoj pravne sposobnosti (ta se pridobi pri fizičnih osebah z rojstvom), pomeni pa sposobnost samostojno nastopati in opravljati dejanja v postopku. Takšno sposobnost ima v upravnem postopku stranka, ki je popolnoma poslovno sposobna. Popolno poslovno sposobnost pridobi fizična oseba s polnoletnostjo, po slovenskem pravu, ko dopolni 18 let, prav tako s sklenitvijo zakonske zveze pred svojo polnoletnostjo, po odločbi sodišča pa tudi mladoletnik, ki je postal roditelj (152. člen Družinskega zakonika, več v Kerševan in Androjna, Upravno procesno pravo, 2017, str. 141-144, glej tudi primer Opravilna in poslovna sposobnost). Organ pa mora v skladu s 49. členom ZUP ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti na to, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko stranka v postopku in ali procesno nesposobno stranko zastopa njen zakonit zastopnik.
Določbe o vročanju zakonitemu zastopniku po 88. členu ZUP veljajo torej le, če in dokler je stranka procesno nesposobna.