Kako je treba pravilno razumeti pojma "opravilna" in ločeno "poslovna sposobnost"?

Opravilna ali procesna sposobnost (legitimatio ad processum) je sposobnost osebe, da podaja izjave volje, za katere pravni red določa, da naj bi se glede na značilnosti (npr. starost in zrelost ter psihično zdravje fizičnih oseb) zavedala njihovih pravnih učinkov, zato ti učinki nastopijo (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 88). Je eden izmed elementov, ki morajo biti podani, če želi oseba imeti lastnost stranke v upravnem postopku, poleg sposobnosti biti stranka in stvarne legitimacije.

Procesna sposobnost tako predpostavlja obstoj pravne sposobnosti, pomeni pa sposobnost samostojno nastopati in opravljati dejanja v postopku. Pravne osebe ne morejo same opravljati dejanj v postopkih, saj same nimajo procesne sposobnosti, kot je nimajo niti državni organi, poslovne enote kake organizaije ali skupnosti, vasi, naselja ali skupine oseb. Takšno sposobnost ima v upravnem postopku stranka, ki je popolnoma poslovno sposobna (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 174 - 175). Poslovna sposobnost pa je sposobnost osebe, da z dejanji lastne volje nase prevzema pravice in obveznosti ter se pravno relevantno zavezuje. Gre za sposobnost osebe, da more imeti za pravna dejanja potrebno voljo oz. da more z lastnimi dejanji ustanavljati, spreminjati, prenašati ali ukinjati pravice in obveznosti (Jerovšek et. al., Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, 2004, str. 192).

Poslovna sposobnost je pomembna tudi v upravnem procesnem pravu, saj je procesna sposobnost vezana na poslovno sposobnost samostojno in veljavno opravljati procesna dejanja v postopku. (glej v Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 87). Prvi odstavek 46. člena ZUP določa, da stranka, ki je poslovno popolnoma sposobna, lahko sama opravlja dejanja v postopku (procesna sposobnost). Stranko, ki ni procesno sposobna, glede na prvi odstavek 47. člena ZUP zastopa njen zakoniti zastopnik.


Poslovna sposobnost je lahko popolna ali delna, kar analogno velja za procesno sposobnost.

Popolno poslovno sposobnost pridobi fizična oseba s polnoletnostjo, ko dopolni osemnajst let, prav tako tudi s sklenitvijo zakonske zveze pred svojo polnoletnostjo; po odločbi sodišča pa tudi mladoletnik, ki je postal roditelj, po 152. členu Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ; Ur. l. RS, št. 15/17 in novele). Polnoletni pa tudi mladoletni osebi je lahko po odločbi sodišča v celoti ali delno odvzeta poslovna sposobnost, če osebe zaradi duševne bolezni, duševne zaostalosti, odvisnosti od alkohola ali mamil, ali iz drugega vzroka, ki vpliva na psihofizično stanje, niso sposobne same skrbeti zase, za svoje pravice in koristi (44. člen Zakona o nepravdnem postopku; ZNP-1, Ur. l. RS, št. 16/19). Taki osebi mora pristojni center za socialno delo postaviti skrbnika (272. člen DZ). Če je osebi odvzeta popolna poslovna sposobnost, opravlja njen skrbnik svojo dolžnost tako, kot če bi šlo za mladoletno osebo pod petnajstim letom starosti. (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 174). Za osebo, kateri je bila delno odvzeta poslovna sposobnost v skladu z določbami ZNP-1, pa se šteje, da ima položaj otroka, ki je že dopolnil 15 let, če pristojni organ ni odločil drugače. (295. člen DZ)

ZZZDR je določal, da je mladoletnik pred dopolnjenim petnajstim letom poslovno nesposoben. Po dopolnjenem petnajstem letu starosti je mladoletnik delno poslovno sposoben in lahko sam sklepa pravne posle, če zakon ne določa drugače. Če gre za posle, ki so tako pomembni, da vplivajo na mladoletnikovo življenje, ali če so takšni, da lahko vplivajo na njegovo življenje tudi po polnoletnosti, je za njihovo veljavnost potrebna odobritev staršev.(Breznik et. al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 220).
Z uveljavitvijo DZ ima otrok, ki je dopolnil 15 let in zaposlen, možnost, da lahko razpolaga s svojo plačo. Pri tem mora prispevati za svoje preživljanje in izobraževanje. (150. člen DZ)

Za polnoletne osebe, ki jim poslovna sposobnost z odločbo sodišča ni bila odvzeta ali omejena, se domneva, da so poslovno popolnoma sposobne. Vendar pa je lahko poslovno nesposobna (delno ali v celoti) tudi oseba, za katero sodišče sicer ni izdalo odločbe o odvzemu oz. omejitvi poslovne sposobnosti, je pa dejansko nesposobna skrbeti za svoje pravice in pravne koristi (Jerovšek et. al., Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, 2004, str. 194).