Rešen primer
Št. 950
Zadeva: Ravnanje organa v izvršilnem postopku, če je zoper izvršilni naslov vložena tožba
Datum odgovora: 20. 7. 2023 Status uporabnika: Uradna oseba, ki vodi postopek oz. odloča v njem
Vprašanje
Kako ravna organ v postopku izvršbe, če je zoper odločbo sprožen upravni spor, o katerem še ni odločeno, hkrati pa zavezanec ni izpolnil obveznosti niti v izvršilnem postopku.
Kako postopati z začeto izvršbo, če bo sodišče odločbo odpravilo?
Kako postopati z začeto izvršbo, če bo sodišče odločbo odpravilo?
Odgovor
Izvršba oz. izvršilni postopek je orodje prisilitve zavezane stranke k izpolnitvi z izvršilnim naslovom naložene obveznosti, če je prostovoljno ne izpolni sama. Neizvršen izvršilni naslov pomeni nezakonito stanje, zato je izvršba nujen element v pravu (glej Kovač in Kerševan (ur.), ZUP s komentarjem, 2020, 2. knjiga, str. 749).
Izvršilni postopek se tako uvede le, če obstajajo posebne procesne predpostavke za njegovo uvedbo: izvršilni naslov, ki je postal izvršljiv in neizpolnitev obveznosti v paricijskem roku, ter sklep o dovolitvi izvršbe po 290. členu ZUP. Ratio izvršbe je prisilitev zavezanca, da izpolni naloženo obveznost, ne pa sankcioniranje, zato je izvršba upravičena le do trenutka izpolnitve obveznosti (glej Kovač et al., Inšpekcijski nadzor, 2016, str. 197).
Po 284. členu ZUP se opravi izvršba odločbe, izdane v upravnem postopku, da se izterja denarna terjatev ali izpolni nedenarna obveznost, kar se opravi z upravno izvršbo (prvi odstavek 288. člena ZUP). Upravni izvršilni postopek je sestavljen iz dveh medsebojno povezanih faz (glej primer). Organ po prvem odstavku 290. člena ZUP začne postopek izvršbe po uradni dolžnosti ali na zahtevo upravičenca s sklepom o dovolitvi izvršbe. Mora jo začeti brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od izvršljivosti posamičnega akta, če ni opredeljeno drugače (drugi odstavek 290. člena ZUP).
Organ, ki opravlja izvršbo, sme odložiti njeno izvajanje po določilih drugega odstavka 293. člena ZUP, vendar ne za več kot šest mesecev. Prav tako je po tretjem odstavku 293. člena ZUP izjemoma dovoljen odlog, če je bilo zoper izvršbo vloženo pravno sredstvo, pa bi z izvršbo verjetno nastala nepopravljiva škoda. O odlogu odloča izvršilni organ na predlog, in sicer s sklepom, ne glede na vrsto odločitve. O odlogih lahko odločajo tudi drugi organi ali sodišča (glej Kovač in Kerševan (ur.), prav tam, str. 830). Iz tega izhaja, da se začet izvršilni postopek nadaljuje tudi po vloženi tožbi v upravnem sporu. Sicer se izvršba ne bi mogla začeti, če bi bila izvršljivost pogojena s pravnomočnostjo.
Tudi Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/06 in nasl.) v 26. členu opredeljuje, da se upravni spor začne s tožbo ali drugim pravnim sredstvom, če zakon tako določa. Vendar po zakonu tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, v kolikor zakonsko ni določeno drugače (prvi odstavek 32. člena ZUS-1; glej tudi primer).
Če je mogoče namen izvršbe doseči na več načinov in z raznimi sredstvi, se opravi izvršba na tak način in s takim sredstvom, ki sta za zavezanca najmilejša, pa se z njim vendarle doseže namen izvršbe (285. člen ZUP). Izbira načina izvršbe je tako pogojena z načelom sorazmernosti dopustnih posledic, ki jih bo posamezen način izvršbe povzročil. Če organ iz okoliščin primera ugotovi, da izvršba z najmilejšim sredstvom ne bo uspešna, lahko že takoj uporabi za zavezanca strožje sredstvo (način) (glej Kovač in Kerševan (ur.), prav tam, str. 770-778).
ZUP predpisuje le izvršitev nedenarnih obveznosti, in sicer: izvršba po drugih osebah (297. člen ZUP) in izvršba s posredno (298. člen ZUP) ali neposredno prisilitvijo (299. člen ZUP). Upravna izvršba denarnih obveznosti se izvaja kot davčna izvršba po Zakonu o davčnem postopku (ZDavP-2, Ur. l. RS, št. 117/06 in nasl.).
Kadar gre za izvršitev inšpekcijske odločbe, je treba upoštevati tudi Zakon o inšpekcijskem nadzoru (ZIN, Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.), po katerem so v primeru, če zavezanec ne izpolni odrejene obveznosti, predvideni stopnjevalni ukrepi, s katerimi se zavezanca prisili k izpolnitvi (npr. drugi posebni ukrepi po 34. členu ZIN).
Izvršilni postopek se zaključi z dejansko ali prisilno izpolnitvijo obveznosti. Organ izvršilni postopek lahko s sklepom ustavi, če so izpolnjeni zakonski pogoji iz prvega odstavka 293. člena ZUP: če je obveznost izpolnjena pa je izvršilni postopek v teku, ker so se opravljala neposredna izvršilna dejanja, če izvršba sploh ni bila dovoljena ali je bila opravljena proti nekomu, ki ni zavezanec, če upravičenec umakne zahtevo oziroma če je izvršilni naslov odpravljen. Kot sledi iz 293. člena, je odprava izvršilnega naslova, v upravnem ali sodnem postopku, razlog za ustavitev izvršilnega postopka. Organ po uradni dolžnosti tedaj izda sklep o ustavitvi, kar mora storiti takoj, ko so podani razlogi za ustavitev (npr. ko zve, da je sodišče odpravilo odločbo, ki je bila izvršilni naslov). S sklepom se hkrati odpravijo opravljena izvršilna dejanja. Vendar ni nujno, da je z ustavitvijo izvršbe končan tudi izvršilni postopek kot celota, če zaradi pritožbe v fazi dovolitve izvršbe še poteka odločanje o zakonitosti tega sklepa (glej Kovač in Kerševan (ur.), prav tam, str. 832 in nasl.).
Po 284. členu ZUP se opravi izvršba odločbe, izdane v upravnem postopku, da se izterja denarna terjatev ali izpolni nedenarna obveznost, kar se opravi z upravno izvršbo (prvi odstavek 288. člena ZUP). Upravni izvršilni postopek je sestavljen iz dveh medsebojno povezanih faz (glej primer). Organ po prvem odstavku 290. člena ZUP začne postopek izvršbe po uradni dolžnosti ali na zahtevo upravičenca s sklepom o dovolitvi izvršbe. Mora jo začeti brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od izvršljivosti posamičnega akta, če ni opredeljeno drugače (drugi odstavek 290. člena ZUP).
Organ, ki opravlja izvršbo, sme odložiti njeno izvajanje po določilih drugega odstavka 293. člena ZUP, vendar ne za več kot šest mesecev. Prav tako je po tretjem odstavku 293. člena ZUP izjemoma dovoljen odlog, če je bilo zoper izvršbo vloženo pravno sredstvo, pa bi z izvršbo verjetno nastala nepopravljiva škoda. O odlogu odloča izvršilni organ na predlog, in sicer s sklepom, ne glede na vrsto odločitve. O odlogih lahko odločajo tudi drugi organi ali sodišča (glej Kovač in Kerševan (ur.), prav tam, str. 830). Iz tega izhaja, da se začet izvršilni postopek nadaljuje tudi po vloženi tožbi v upravnem sporu. Sicer se izvršba ne bi mogla začeti, če bi bila izvršljivost pogojena s pravnomočnostjo.
Tudi Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/06 in nasl.) v 26. členu opredeljuje, da se upravni spor začne s tožbo ali drugim pravnim sredstvom, če zakon tako določa. Vendar po zakonu tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, v kolikor zakonsko ni določeno drugače (prvi odstavek 32. člena ZUS-1; glej tudi primer).
Če je mogoče namen izvršbe doseči na več načinov in z raznimi sredstvi, se opravi izvršba na tak način in s takim sredstvom, ki sta za zavezanca najmilejša, pa se z njim vendarle doseže namen izvršbe (285. člen ZUP). Izbira načina izvršbe je tako pogojena z načelom sorazmernosti dopustnih posledic, ki jih bo posamezen način izvršbe povzročil. Če organ iz okoliščin primera ugotovi, da izvršba z najmilejšim sredstvom ne bo uspešna, lahko že takoj uporabi za zavezanca strožje sredstvo (način) (glej Kovač in Kerševan (ur.), prav tam, str. 770-778).
ZUP predpisuje le izvršitev nedenarnih obveznosti, in sicer: izvršba po drugih osebah (297. člen ZUP) in izvršba s posredno (298. člen ZUP) ali neposredno prisilitvijo (299. člen ZUP). Upravna izvršba denarnih obveznosti se izvaja kot davčna izvršba po Zakonu o davčnem postopku (ZDavP-2, Ur. l. RS, št. 117/06 in nasl.).
Kadar gre za izvršitev inšpekcijske odločbe, je treba upoštevati tudi Zakon o inšpekcijskem nadzoru (ZIN, Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.), po katerem so v primeru, če zavezanec ne izpolni odrejene obveznosti, predvideni stopnjevalni ukrepi, s katerimi se zavezanca prisili k izpolnitvi (npr. drugi posebni ukrepi po 34. členu ZIN).
Izvršilni postopek se zaključi z dejansko ali prisilno izpolnitvijo obveznosti. Organ izvršilni postopek lahko s sklepom ustavi, če so izpolnjeni zakonski pogoji iz prvega odstavka 293. člena ZUP: če je obveznost izpolnjena pa je izvršilni postopek v teku, ker so se opravljala neposredna izvršilna dejanja, če izvršba sploh ni bila dovoljena ali je bila opravljena proti nekomu, ki ni zavezanec, če upravičenec umakne zahtevo oziroma če je izvršilni naslov odpravljen. Kot sledi iz 293. člena, je odprava izvršilnega naslova, v upravnem ali sodnem postopku, razlog za ustavitev izvršilnega postopka. Organ po uradni dolžnosti tedaj izda sklep o ustavitvi, kar mora storiti takoj, ko so podani razlogi za ustavitev (npr. ko zve, da je sodišče odpravilo odločbo, ki je bila izvršilni naslov). S sklepom se hkrati odpravijo opravljena izvršilna dejanja. Vendar ni nujno, da je z ustavitvijo izvršbe končan tudi izvršilni postopek kot celota, če zaradi pritožbe v fazi dovolitve izvršbe še poteka odločanje o zakonitosti tega sklepa (glej Kovač in Kerševan (ur.), prav tam, str. 832 in nasl.).
Kategorije
7.4 Odprava in razveljavitev odločbe (po nadzorstveni pravici, izredno, v zvezi z upravnim sporom) Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glejte Politiko zasebnosti in Zanikanje odgovornosti.
