V skladu s prvim odstavkom 4. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev določi zaščiteno kmetijo (ki jo opredeljuje 2. člen tega zakona) upravna enota, na območju katere leži pretežni del zemljišč, ki sestavljajo kmetijo, in sicer z odločbo v upravnem postopku, začatem na podlagi zaprosila sodišča ali davčnega organa. Kdo je v tem postopku stranka in komu se vroči odločba? Stališče Ministrstva za kmetijstvo je, da se odločba vroči le sodišču in da dediči v postopek pred izdajo odločbe niso vključeni (so namreč vključeni v postopek dedovanja na sodišču). Potemtakem v postopku ni strank, odločba se vroči (pošlje?) le sodišču. Kdaj nastopi v tem primeru pravnomočnost odločbe?

Subjekta upravnega postopka, brez katerih sploh ne more biti postopka, sta upravni organ in stranka; lahko pa so v postopku tudi drugi, eventualni udeleženci (glej Kerševan in Androjna, Upravno procesno pravo, 2017, str. 132). Stranka je torej (poleg organa) nujni udeleženec, sicer se postopek ne uvede ali se prekine ali pa celo ustavi. Uradna oseba, ki vodi postopek, mora ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba (44. člen ZUP). Kršenje te procesne predpostavke pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki poleg pritožbenega razloga (2. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) predstavlja tudi razlog za izredna pravna sredstva (9. točka 260. člen ZUP, glej v Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2022, str. 95). Pri tem je seveda položaj strank lahko različen (aktivna ali pasivna legitimacija ali legitimacija stranskega udeleženca – o tem več: US: Lastnost stranke).

Če se v postopku odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi določene osebe, ki sama ni sprožila postopka, temveč je bil ta začet po uradni dolžnosti ali na predlog drugega organa, ima taka oseba običajno položaj pasivne stranke. Kljub temu pa se takšni osebi temu ne sme »odvzeti« svojstva stranke in s tem možnosti sodelovanja v postopku. ZUP ne loči procesnih pravic strank glede na to, ali gre za aktivno ali pasivno stranko. Še več, celo v primeru stranskega udeleženca določba, da ima ta v postopku enake pravice kot stranka (tretji odstavek 43. člena ZUP).

Odločba o zaščiteni kmetiji, ki jo v skladu s 4. členom Zakona o dedovanju kmetijski gospodarstev (ZDKG, Ur. l. RS, št. 70/95 in nasl.) izda upravna enota, je po svoji naravi sicer deklaratorna odločba. Taka odločba ugotavlja določeno pravno razmerje glede na že obstoječe dejansko stanje, pri čemer vpliva na pravni položaj vseh lastnikov zemljišč te kmetije, saj ko se enkrat kmetiji določi status zaščitene kmetije, začne glede dedovanja zanjo veljati drugačen pravni režim od splošnega, ki ga ureja Zakon o dedovanju (ZD, Ur. l. SRS, št. 15/76 in nasl.), tj. za zaščiteno kmetijo velja dedovanje po določbah ZDKG.

ZDKG izrecno določa, da se odločba o zaščiteni kmetiji izda v upravnem postopku. To pa za sabo potegne tudi vsa procesna pravila, ki jih ZUP določa glede ugotovitvenega postopka. Upoštevaje načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP) ima stranka v postopku pravico: udeleževati se postopka (146. člen ZUP); dajati podatke in izjaviti se (141. člen ZUP); zavarovati in braniti svoje pravice ter pravne koristi (138. člen ZUP in 146. člen ZUP); pravico navajati dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev stvari in izpodbijati pravilnost navedb drugih, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami (146. člen ZUP); pravico dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve vse do izdaje odločbe (146. člen ZUP) in pravico dajati pripombe k delu na obravnavi (162. člen ZUP) (glej v Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2022, str. 54 in 55).

ZDKG ne določa, da bi se ta postopek vodil kot skrajšani ugotovitveni postopek. Pa tudi sicer za tak postopek ni pogojev, kot jih določa 144. člena ZUP. Tako mora upravna enota vsekakor najprej ugotoviti, kdo so stranke postopka, jih pritegniti v postopek, jim omogočiti, da v postopku izvršujejo svoje procesne pravice, in jim na koncu postopka odločbo vročiti.

Kot določata prvi in drugi odstavek 83. člena ZUP, se z vročitvijo naslovniku omogoča seznanitev z dokumentom; pravne posledice odločbe pa lahko nastanejo šele po njeni vročitvi pravemu naslovniku. Če torej upravni organ odločbo o zaščiteni kmetiji vroči le sodišču, ki sicer ni stranka tega upravnega postopka temveč le predlagatelj, ne pa tudi strankam, tj. lastnikom, katerih zemljišča tvorijo zaščiteno kmetijo, taka odločba nima nikakršne pravne veljave in s tem tudi ne učinka (glej v Kovač in Kerševan (ur.), ZUP s komentarjem, 2022, 3. knjiga, str. 86). Sodišču se torej takšna odločba pošlje le v seznanitev in še to po tem, ko postane odločba pravnomočna (163. člen ZD v povezavi z 206. in 207. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07)). Pravnomočna pa lahko postane le pod pogojem, da je bila pravilno vročena strankam postopka, s čimer jim je bila omogočena uporaba pravnih sredstev (glej 7. točko odločbe USRS Up-436/15-9 z dne 22. 3. 2017).

Dejstvo, da so lastniki, katerih zemljišča tvorijo zaščiteno kmetijo, vključeni v postopek dedovanja pred sodiščem, v ničemer ne posega v njihov položaj pred upravnim organom. Morebitne nepravilnosti izdane odločbe o zaščiteni kmetiji lastniki namreč ne morejo več izpodbijati s pravnimi sredstvi pred sodiščem v postopku dedovanja, temveč lahko to storijo le pred upravnim organom, ki je odločal o zaščiteni kmetiji.

Skladno z načelom zakonitosti (6. člena ZUP) je upravni organ, ki vodi postopek in odloča o upravni zadevi, vezan na zakon in podzakonske predpise, ne pa na mnenja, čeprav resornega ministrstva. Zato naj upravne enote vodijo postopek za določitev zaščitene kmetije (zgolj) skladno z določbami ZDKG in ZUP.