Oseba A je na upravni organ na podlagi materialne zakonodaje vložila zahtevek. Iz vloge ni bilo moč ugotoviti lastninske pravice, ki je po področnem zakonu merodajna za opredelitev stvarne legitimacije stranke in zato tudi predpisana sestavina zahteve oz. vloge, zato je organ vložnika pozval k dopolnitvi vloge. Iz dopolnitve je bilo razvidno, da je bila lastninska pravica po vložitvi vloge osebe A prenesena na osebo B, pri čemer je dopolnitev posredovala kar oseba B (novi lastnik). Postavi se vprašanje, kako naj organ v tem primeru rešuje vlogo osebe A, ali se zavrže ali zavrne?

Za nastopanje stranke v upravnem postopku je treba izkazati ustrezno upravičenje oziroma procesno legitimacijo. Procesno legitimacijo pa pridobi stranka z zatrjevanjem stvarne legitimacije. Stvarna legitimacija (legitimatio ad causam) pomeni določeno zvezo oziroma razmerje posameznika do konkretne upravne zadeve, po kateri mu pripadajo določene pravice, obveznosti ali pravne koristi, o katerih se odloča v upravnem postopku. Stvarne legitimacije ne daje formalni predpis, temveč materialni predpis, ki določa, kdo ima določeno pravico (aktivna legitimacija) oziroma obveznost (pasivna legitimacija) oziroma pravna korist (legitimacija stranskega udeleženca), o kateri je treba odločiti v upravnem postopku (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 175, gl. 42. člen ZUP).

Stvarna legitimacija je procesna predpostavka za uvedbo in tek postopka. Če ta ni izkazana (npr. lastništvo), mora organ na podlagi druge točke prvega odstavka 129. člena ZUP takšen zahtevek zavreči. Pomembno je, da pa se vložniku v tem primeru ne izda (negativne) odločbe, saj organ ni meritorno (vsebinsko) odločal o zadevi.

V konkretnem primeru je organ na podlagi popolne vloge ugotovil neobstoj stvarne legitimacije osebe A oziroma vložnika zahtevka, saj nenazadnje tudi področni zakon določa dokazila o lastništvu že kot sestavni del formalno popolne vloge. Iz danega primera je razvidno, da je oseba A, ki je vložila zahtevek imela v času vložitve zahtevka lastninsko pravico, ki pa se je kasneje prenesla na osebo B. To pomeni, da je oseba A izgubila legitimacijo sodelovati kot stranka v postopku, oseba B pa je to pravico pridobila, zato mora organ v takšnih primerih postopati po drugem odstavku 50. člena ZUP. Zaradi ekonomičnosti in varstva pravic strank namreč ZUP določa, da v kolikor med postopkom zaradi prenosa lastninske pravice ali drugih podobnih razlogov oseba pridobi možnost nastopati kot stranka v postopku, jo organ na to opozori in ji omogoči, da prevzame položaj stranke, ne da bi prvotno zahtevo zavrgli in bi moral novi lastnik podati novo zahtevo.

Organ mora v takšnih primerih postopek vodi tako, da osebo B na podlagi zahtevka osebe A in njegove dopolnitve pozove, ali želi prevzeti položaj stranke v postopku na zahtevo osebe A. To stori v obliki dopisa z osebno vročitvijo in ji na podlagi drugega odstavka 99. člena ZUP določi rok, v katerem naj se izjasni. V kolikor bo oseba B organu podala v določenem roku odgovor, da želi nadaljevati postopek, potem organ preverja pogoje osebe B in izda odločbo osebi B. Osebi A se tedaj ne izdaja niti vroča v vednost nobenega akta, saj ni (več) legitimirana. 'V primeru, da oseba B kot novi oziroma sedanji lastnik, v določenem roku ne odgovori ali izjavi, da ne želi nadaljevati postopka, potem organ vlogo osebe A po drugi točki prvega odstavka 129. člena ZUP s sklepom zavrže, saj mora biti postopek zaključen, če je bila zanj podana zahteva. Organ mora ta sklep v vednost vročiti tudi osebi B, ker je 'novi lastnik' in s tem 'legitimiran za pravno varstvo'.