Stranka je zoper pravnomočno odločbo, za katero področni zakon določa nesuspenzivnost pritožbe, podala predlog za obnovo postopka. Upravni organ je s sklepom obnovo dovolil in prejšnjo odločbo razveljavil. Ali je zoper sklep o predlogu za obnovo postopka in zoper odločbo, izdano v obnovljenem postopku dovoljena pritožba?

Ali tudi za odločbo, izdano v postopku obnove, velja, da pritožba zoper njo ne zadrži izvršitve?

Kako postopati, če upravni organ po pravnomočnosti priznane pravice izve v novem postopku za nova dejstva, ki bi pomenila, da ta pravica v prvem postopku ne bi bila priznana (npr. v postopku oprostitve plačila socialno varstvene storitve se izve, da je hčerka upravičena lastnica nepremičnine in tako ne bi bila oproščena plačila za očeta oz. ne bi bila zavezanec za plačilo občina)? Ali igra vlogo dejstvo, da zoper prvotno odločbo nadomestni zavezanec (občina) ni podal pritožbe in je odločba postala pravnomočna?


Kako postopati, ko je upravni organ izdal odločbo (npr. leta 2008), s katero je stranki priznal pravico, istočasno pa ji naložil določeno obveznost, ki je na to pravico vezana (npr. upravičenec do državne štipendije je dolžan letnik, za katerega prejema državno štipendijo, uspešno zaključiti). Čez pet let (torej leta 2013) je upravni organ ugotovil, da stranka obveznosti ni izpolnila. Ali lahko organ izda odločbo, na podlagi katere pravica preneha, neupravičeno prejete zneske pa je stranka dolžna vrniti?


Kako postopati glede neupravičene koristi, če jo je stranka pridobila, kot navedeno zgoraj? Kako izvršiti izdano odločbo o odpravi prve o priznanju pravice?

Pravnomočnost, tj. ko odločbe ni več mogoče izpodbijati v upravnem sporu niti v drugem sodnem postopku, je pomemben pravni institut, ki zagotavlja pravno varnost, saj se praviloma v pravnomočne odločbe ne posega, razen če zakon to določa. V pravnomočne odločbe je možno posegati le z izrednimi pravnimi sredstvi, kot jih določa bodisi področni zakon bodisi ZUP, ob posebnih pogojih, opredeljenih v 260. členu ZUP do 272. členu ZUP.


Eno izmed izrednih pravnih sredstev je obnova postopka. Za obnovo postopka lahko poda predlog stranka, državni tožilec, višji državni odvetnik ali pa se postopek začne po uradni dolžnosti. Pri obnovi postopka mora biti verjetno izkazan obnovitveni razlog in pravočasnost (gl. o tem Sodbo U 317/93-6). V predhodnem postopku se torej preizkusi, ali je obnova postopka po uradni dolžnosti ali na predlog med drugim pravočasna. Organ začne obnovo postopka po uradni dolžnosti v enomesečnem subjektivnem roku, ki teče od dneva, ko za odločanje o obnovi pristojni organ izve za nova dejstva oziroma nove dokaze. Enak rok velja za organ tudi v primeru, če je bila izdana za stranko ugodna odločba na podlagi njenih neresničnih navedb. Subjektivni rok se ugotavlja za vsak obnovitveni razlog posebej (tu novo dejstvo in dokaz). Po preteku treh let (objektivni rok) od dokončnosti odločbe se obnova ne more več predlagati in tudi ne začeti po uradni dolžnosti (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2019, str. 220). Kolikor je v danem primeru (subjektivni ali objektivni) rok že potekel, obnova postopka po ZUP ni več možna.

Obnovo postopka po uradni dolžnosti ali na predlog začne organ, ki je izdal odločbo, na katero se nanaša obnovitveni razlog, z izdajo sklepa o dovolitvi in obsegu obnove postopka (161. in 268. člen ZUP in Kovač, Remic, Sever, Upravno procesne dileme o rabi ZUP, 2010, str. 220). Na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in v postopku obnove, izda pristojni organ odločbo o stvari, ki je bila predmet postopka. Z njo lahko pusti prejšnjo odločbo, ki je bila predmet obnove, v veljavi, ali pa jo odpravi ali razveljavi in nadomesti z novo. V postopku obnove lahko stranka, kateri je bila izdana odločba in zoper katero se vodi obnova postopka, umakne svoj zahtevek do izdaje odločbe. Lahko pa ga tudi spremeni v nasprotju s stranko z nasprotnim interesom.

Zoper sklep o predlogu za obnovo postopka in zoper odločbo, izdano v postopku obnove, je dovoljena pritožba, razen v primerih, ko po določbah tega zakona pritožbe ni. Tako izhaja iz prvega odstavka 258. člena ZUP, da je pritožba zoper sklep dovoljena le, če je to izrecno določeno, v petem odstavku istega člena pa, da ima taka pritožba suspenzivni učinek le, če je to izrecno določeno z zakonom ali v samem sklepu. Predlog za obnovo postopka tako praviloma ne zadrži izvršitve odločbe, glede katere se predlaga obnova, vendar pa lahko organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu, odloči, da se odloži izvršitev, dokler se ne odloči o obnovi postopka, če meni, da bo predlogu za obnovo ugodeno. Sklep, s katerim se dovoli obnova postopka oziroma odloči, da bo postopek obnovljen, zadrži izvršitev odločbe, glede katere je obnova dovoljena (Jerovšek, Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 221).

Tudi pri obnovi postopka je potrebno upoštevati specifike področnega zakona, kar pomeni, da tudi v postopku obnove velja, da v kolikor tako določa področni zakon, pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Določbo področnega zakona, da pritožba ne zadrži izvršitve zoper določene vrste aktov, je treba pojmovati omejevalno oziroma restriktivno, torej izločiti suspenzivnost zgolj v zadevah, kjer področni zakon tako določa. Tudi, če področni predpis določa, da pritožba nima suspenzivnega učinka, gre za splošno ureditev teh postopkov. Če je določena nesuspenzivnost, je treba tudi v posamičnem aktu tak izjemen učinek določiti v konkretnem aktu v izreku, da do tega učinka pride, to odločitev pa v obrazložitvi istega akta podpreti z dejstvi in pravnimi podlagami (Jerovšek, Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2019, str. 210 in več o ne/obveznih sestavinah izreka gl. primer upravne svetovalnice Sestavni deli odločbe). Ta klavzula se vnese v odločbo tudi takrat, kadar gre za nujne ukrepe v javnem interesu, s katerimi ni mogoče odlagati. Samo izrek odločbe postane dokončen in pravnomočen ter izvršljiv, ker samo izrek konstituira ali deklarira določeno pravno stanje oziroma razmerje. Samo ta del odločbe se tako lahko izpodbija s pravnimi sredstvi (Jerovšek, Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2019, str. 188). Uveljavitev nesuspenzivnosti pritožbe tako predstavlja določen poseg v pravico do učinkovitega pravnega sredstva.

Zakon, ki ima specialne določbe o posegih v pravnomočne odločbe, zlasti ob naknadno uvedenih postopkih po uradni dolžnosti, v katerih se razkrije morebitno novo dejstvo iz prejšnjih postopkov, pa je tudi Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS, Ur. l. RS, št. 62/2010 in novele), kot velja za konkretni primer.

Ker je področni zakon lex specialis napram ZUP, se v primeru, ko stranka ne izpolni obveznosti, ki je vezana na določeno pravico uporabijo določbe področnega zakona (gl. o tem Sodbo VS RS U 1091/93-4). Le ta dopušča, da upravni organ v treh letih po prenehanju pravice začne postopek ugotavljanja upravičenosti do pravice in na podlagi ugotovljenih dejstev odločbo razveljavi ali odpravi. Glede na to, da je od prenehanja pravice poteklo več kot tri leta, upravni organ postopka ne sme začeti, oziroma če je odločba že izdana, je ta nezakonita. V javnopravnih razmerjih pa ugovora zastaranja ni moč podati, če za to ne daje izrecne podlage področni zakon.


V primeru, če upravni organ ugotovi v skladu s 1. točko prvega odstavka 43. člena ZUPJS, da je oseba podatke prikazovala lažno ali jih je zamolčala ali je sporočila neresnične podatke pred izdajo oziroma ob izdaji odločbe, s katero je bila osebi priznana pravica iz javnih sredstev, ali je bila izdana na podlagi drugega nedovoljenega ravnanja osebe, oseba pa do pravice ni bila upravičena oziroma je bila upravičena v nižjem znesku ali za krajše obdobje, se odločba odpravi. Gre za posebno pravno sredstvo, ki ga ZUPJS določa ob bok pravnim sredstvom po ZUP.

O tem se izda nova odločba, ki je temelj tudi za morebitno potrebno izvršbo do stranke, ki je neupravičeno uživala pravico (je namesto nje plačala oskrbnino občina). Upravni organ, ki je izdal odločbo na prvi stopnji (tu CSD), na tej odločbi tudi potrdi, da je postala izvršljiva, in jo pošlje v izvršitev organu, ki je pristojen za izvršbo. Obenem predlaga tudi način izvršbe (prim. Položaj organa v postopku, ki je po zakonu zavezan za izpolnitev pravice ). Postopek upravne izvršbe začne FURS z izdajo sklepa o izvršbi na predlog pristojnega upravnega organa (CSD).


V primeru, ko pa upravni organ pravočasno ne začne postopka ugotavljanja upravičenosti do določene pravice, stranka neupravičeno korist obdrži, ker ni pravne podlage za razveljavitev in odpravo niti za izvršbo.

Vse navedeno velja ne glede na to, kako se je zvedelo za neresnično izpovedbo stranke, ki je pridobila pravico, in od kod pristojnemu organu vir novega dejstva oziroma dokaza. Prav tako na dolžno ravnanje pristojnega organa ne vpliva, zakaj je prišlo do pravnomočnosti prvotne odločbe oziroma ali se je občina kot nadomestni plačnik oskrbnine pritožila ali ne. Upravni organ (CSD) mora namreč postopati zakonito in samostojno v javnem interesu - ter sploh če pravice strank posegajo v javni interes (tu plačilo iz javnih sredstev le ljudem brez premoženja) zagotoviti prednost javne koristi pred interesi strank.