Ali je mogoče za nično izreči odločbo, izdano v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v zadevi, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku?

Ničnost je pravno sredstvo, ki pride v poštev, da se odpravi najbolj grobe napake v postopku in ki jih z drugim pravnim sredstvom ni mogoče sanirati (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 224). 279. člen ZUP med razlogi za ničnost v prvi točki prvega odstavka določa, da se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku. V upravnem postopku se odloča v upravnih zadevah. Običajno ni težko ugotoviti, ali gre pri določeni zadevi za upravno zadevo ali ne, saj jih predpisi v večini primerov dovolj jasno določajo. Včasih pa se zgodi, da posamezna zadeva ni tako jasna in tedaj je treba po materialnem kriteriju presoditi, ali gre za obstoječe ali predvidljivo nasprotje med zasebnim in javnim interesom, ki zahteva odločitev pristojnega organa. V primeru, da je prišlo pri tej oceni do zmote in je organ v upravnem postopku odločil v zadevi iz sodne pristojnosti ali v drugi zadevi, ki ni upravna zadeva, je takšna odločba nična. (Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 750-751)

Zakon v naslednjem členu (280. člen ZUP) opredeljuje, da se lahko odločbo vsak čas izreče za nično po uradni dolžnosti ali pa na predlog stranke ali državnega tožilca ali višjega državnega odvetnika in sicer v celoti ali deloma. Odločbo izreče za nično organ, ki jo je izdal, organ druge stopnje oziroma organ, pristojen za nadzorstvo nad organom, ki jo je izdal. Po navadi se bo stranka obrnila s predlogom za izrek ničnosti na organ, pri katerem je ničnostni razlog nastal. Ni pa nujno, ker lahko zahteva izrek ničnosti pri katerem koli navedenem organu, zlasti če določenemu organu ne zaupa (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 225).

Zoper odločbo, s katero se kakšna odločba izreče za nično ali se zavrne predlog stranke ali državnega tožilca ali višjega državnega odvetnika, naj se odločba izreče za nično, je dovoljena pritožba, razen če zoper odločbo organa, ki jo je izdal, po zakonu ni pritožbe.

281. člen ZUP v svojem tretjem odstavku določa, da je organ, ki izve za odločbo, s katero je bil kršen zakon, kršitev pa bi lahko bila razlog za obnovo postopka oziroma za ničnost, odpravo, razveljavitev ali spremembo odločbe, dolžan o tem brez odlašanja obvestiti organ, ki je pristojen začeti postopek.


Odločba, ki je bila torej izdana v upravnem postopku, čeprav ne sodi v pristojnost upravnih organov, v primerih, ko ti odločajo v upravnem postopku, se izreče za nično.