Upravni organ je izdal odločbo. Pri poskusu vročitve odločbe je bilo ugotovljeno, da je stranka umrla (kuverta vrnjena z oznako »umrla«). Po pokojni stranki obstaja dedič. Kako naj organ postopa v takem primeru? Ali se v celoti izda nova odločba in se prejšnja odpravi?

Ali je v tem primeru treba šteti, da upravni postopek zaradi nevročene odločbe še ni zaključen in se, zaradi pravice, ki lahko preide na pravne naslednike, nadaljuje – organ torej izda sklep o prekinitvi postopka in čaka na pravnomočno postavitev dedičev – ali pa je upravni postopek z izdajo odločbe že končan, saj dejstvo, da odločba še ni bila vročena, ne pomeni, da je postopek še v teku?

Stranka je nujni udeleženec upravnega postopka, saj je njen pravni položaj predmet obravnave v postopku in ji mora zato biti omogočeno sodelovanje več čas postopka. Uradna oseba, ki vodi postopek, mora ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, da so v postopek povabljene vse osebe, ki bi lahko izkazale pravni interes za vstop v postopek (po Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 101).

Če stranka, ki je fizična oseba, med postopkom umre, se postopek nadaljuje, če gre v postopku za pravico, obveznost ali pravno korist, ki lahko preide na pravne naslednike (50. člen ZUP), sicer se postopek ustavi (glej tudi primer 1). V primeru nadaljevanja postopka mora organ na podlagi prve točke prvega odstavka 153. člena ZUP izdati sklep o prekinitvi postopka, ga vročiti morebitnim pravnim naslednikom in jih obvestiti o možnosti vstopa v postopek. Dokler v postopek ne vstopi pravni naslednik ali skrbnik zapuščine, postopek miruje in v tem času ne tečejo roki za procesna dejanja (prva točka drugega odstavka in tretji odstavek 153. člena ZUP). Če torej pride med postopkom do prenosa pravice, obveznosti ali pravne koristi na drugo osebo, se jo obvesti, da lahko nastopi kot stranka in prevzeme položaj prednika (po Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 104 in 105).

Če je, denimo, v upravnem postopku predmet odločanja pravica, obveznost ali pravna korist, vezana na lastništvo (ne)premičnine, načeloma v postopku lahko sodeluje le lastnik stvari, saj druge osebe za to nimajo pravnega interesa. Če pa med postopkom lastništvo preide na pravne naslednike, se s tem spremeni tudi nosilec pravnega interesa. Na to je organ v smislu 44. člena ZUP dolžan ves čas postopka paziti po uradni dolžnosti in tako osebo na to opozoriti ter ji omogočiti, da prevzeme položaj stranke. To organ stori z ustreznim obvestilom, stranka pa v postopek vstopi z izjavo. Po 142. členu ZUP mora oseba, ki med postopkom vstopi vanj kot stranka, sprejeti postopek v tistem stanju, v katerem je ob njenem vstopu, organ pa ji mora zagotoviti, da lahko glede na fazo postopka učinkovito zavaruje svoje pravne koristi, da njen vstop ni le formalen (po Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2022, 1. knjiga, str. 362).  

Vročitev pomeni seznanitev strank in drugih oseb z dokumenti upravnega postopka na najbolj formalen način ter predstavlja ključno dejanje v postopku, saj je pogoj za nastanek pravnih učinkov pisanj, ki se jih vroča. Odločba, ki še ni bila vročena stranki, čeprav je bila spisana oziroma »izdana« in odpremljena, pravno še ne obstaja in zato ne zavezuje stranke in tudi ne organa. Šele s pravilno vročitvijo odločbe začne izdana odločba veljati in pravno učinkovati (glej tudi primer 2). V primeru smrti stranke pred vročitvijo odločbe tako odločba stranki ne more biti vročena in ne more učinkovati ne zoper njo in posledično tudi ne zoper njene pravne naslednike (UPRS sodba I U 478/2016 z dne 4. 1. 2017). To pomeni, da dokler odločba ni vročena, se šteje, da upravni postopek še teče in se ga še ne more meritorno zaključiti. Drugačno stališče sicer zavzema sodba UPRS II U41/2020-11 z dne 14. 4. 2021, in sicer, da dejstvo, da odločba ni bila vročena, ne pomeni, da je postopek še v teku, saj gre zgolj za vprašanje vročitve upravnih odločb. Izpostaviti velja, da stališče, zavzeto v tej sodbi, predstavlja odstop od siceršnjega razumevanja pomena vročitve v upravnem postopku, pa še to za potrebe specifik postopka o tujcih. Tudi v teh postopkih velja splošno pravilo, da odločba velja za izdano v razmerju do strank šele z vročitvijo (glej Kovač, Remic in Sever, Upravni postopki med teorijo in prakso – izbrani aktualni primeri upravne svetovalnice, 2023, str. 97).  

V primeru, da je dedič s pravnomočno odločbo že postavljen, odločba pa še ni bila vročena, se odločbo popravi tako, da se vnese pravilne (torej dedičeve) podatke in se mu taka odločba vroči. S tem se sledi pravici do sodelovanja v postopku in pravici do pravnega sredstva. Že spisano odločbo, ki se je poskušala vročiti umrli osebi, pa se le vstavi v zadevo, a nima nobenih učinkov (glej tudi primer 1), torej se je ne odpravi, saj sploh ni začela učinkovati.

Pravni učinek in uresničevanje pravic in obveznosti sta namreč odvisna od vročitve upravnega akta. Odločba/sklep izdan/a v upravnem postopku, pravno učinkuje šele po tem, ko je vročen/a stranki. Odločba/sklep, ki pa stranki ni vročen/a, za stranko sploh še ne obstaja. Dokler torej upravni akt ni vročen stranki, ne povzroči nobenega pravnega učinka (po Grafenauer in Breznik, Upravno pravo: procesni del, 2009, str. 351). Vročanje je namreč predpogoj za pravne učinke, zlasti pri odločbah in sklepih.