V postopku je bila izdana odločba, a ni bila vročena. Stranki je bil poslan poziv za prevzem odločbe, osebno pri organu glede na področni zakon (Zakon o tujcih), vendar tega ni storila. Se, upoštevaje področni zakon, postopek zaradi nesodelovanja ustavi s sklepom in izdana odločba odpravi? Ali se postopek drugače zaključi?

Natančneje, šlo je za tujca, ki mu je bila v postopku zamenjave delodajalca izdana odločba, a nevročena odločba. Tujec je bil v tem primeru v pozivu za prevzem odločbe opozorjen na določbo tretjega odstavka 90. člena ZTuj-2, saj ta zakon določa domnevo umika zahtevka in tako ustavitev postopka ob nesodelovanju stranke med postopkom.

Kako pa postopati v primeru, ko je bila stranki izdana odločba z veljavnostjo samo za določen čas, tj. temporarna odločba (npr. dovoljenje za prebivanje) in je medtem, ko je stranka po več pozivih ni prevzela, že potekla. Se lahko izda sklep o nesodelovanju v postopku ali bi bilo potrebno ponovno ugotavljati pogoje za izdajo, stranki poslati seznanitev z ugotovitvami v postopku in izdati novo odločbo?

Vročanje oziroma vročitev pomeni seznanitev strank in drugih oseb z dokumenti upravnega postopka na formalen način ter predstavlja ključno dejanje v postopku, ker je pogoj za nastanek pravnih učinkov pisanj, ki se jih vroča.

Odločba, ki še ni bila vročena stranki, čeprav spisana oziroma "izdana" in odpremljena, pravno še ne obstaja in zato ne veže stranke in tudi ne organa, ki je formuliral vsebino odločbe. Šele s pravilno vročitvijo odločbe začne veljati izdana odločba in pravno učinkovati nasproti stranki. Vročanje je zato pomembna pravna institucija, ki je ni mogoče podcenjevati (glej Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2020, str. 131, Kerševan in Androjna, Upravno procesno pravo, 2017, str. 183-184).

Kadar se ugotovi, da je bila odločba izdana, a ne vročena, torej ni podlage za njeno odpravo ali drug poseg, temveč se po ZUP glede na izveden ugotovitveni in dokazni postopek ter sprejeto odločitev vroča na drug način, dokler do vročitve, dejanske ali fiktivne, ne pride. Izjemoma bi se postopek ustavil s sklepom in brez odprave odločbe, če bi se med novimi poskusi vročanja ugotovilo, da je npr. stranka umrla in predmet postopka ni prenosljiv, kot določa 50. člen ZUP.

Tretji odstavek 90. člena ZTuj-2 (Ur. l. RS, št. 50/11 in nasl.) pa določa, da se v primeru, če je bil postopek po tem zakonu uveden na zahtevo ali prošnjo tujca oziroma njegovega delodajalca in ga ni mogoče končati brez njegovega sodelovanja, njegov molk šteje za umik zahteve, če kljub opozorilu pristojnega organa v postavljenem roku ne opravi nobenega dejanja za nadaljevanje oziroma dokončanja postopka oziroma, če se iz opustitve teh dejanj da sklepati, da ni več zainteresiran za nadaljevanje postopka. Gre za posebno fikcijo umika zahteve in s tem ustavitve postopka po področnem zakonu, nadrejeno ZUP. Predpostavke za ustavitev postopka iz navedene določbe so naslednje:

- da je bil postopek uveden na zahtevo tujca oziroma njegovega delodajalca,

- da postopka ni mogoče končati brez njegovega sodelovanja,

- da kljub opozorilu organa v postavljenem roku ne opravi nobenega dejanja za nadaljevanje oziroma dokončanje postopka oziroma, da se iz opustitev teh dejanj da sklepati, da ni več zainteresiran za nadaljevanje,

- da gre za nesodelovanje MED postopkom.

Glede na takšno zakonsko besedilo se navedena določba lahko uporabi le, če je postopek odločanja o vlogi tujca še v teku in tujec v tem postopku ne sodeluje, da bi organ lahko izdal odločbo (sodba UPRS II U 41/2020-11 z dne 14. 4. 2021, točka 6 obrazložitve). Z izdajo odločbe se je namreč postopek izdaje pisne odobritve za zamenjavo delodajalca pred organom zaključil. Zgolj vročitev te odločbe pa ne pomeni, da je postopek še v teku, saj gre zgolj za vprašanje vročitve upravne odločbe (prav tam, točka 7 obrazložitve). Kadar gre torej zgolj za vprašanje vročitve takšne odločbe, določba tretjega odstavka 90. člena ZTuj-2 ni uporabljiva (prav tam, točka 10 obrazložitve). Načina vročitve odločbe, izdane v postopku odobritve zamenjave delodajalca Zakon o tujcih (Uradni list RS, št. 91/21 – uradno prečiščeno besedilo, 95/21 – popr., 105/22 – ZZNŠPP) ni posebej določal (ureditev zamenjave delovnega mesta pri istem delodajalcu, zamenjave delodajalca ali zaposlitve pri dveh ali več delodajalcih, na podlagi pisne odobritve pristojnega organa, ki je pisno odobritev v obliki odločbe izdal po prejemu soglasja organa, pristojnega po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev (ZZSDT) je bila sicer z novelo ZTuj-2G (Uradni list RS, št. 48/23) nadomeščena zgolj s podajo soglasja organa, pristojnega po ZZSDT), zato (so) se glede tega vprašanja v skladu s 85. členom ZTuj-2 subsidiarno uporabljajo(le) določbe ZUP.
ZUP natančneje ureja področje vročanja v 87. členu ZUP, ki določa ravnanje vročevalca oziroma organa ko stranki odločba ni bila vročena. V kolikor namreč oseba ni dosegljiva na naslovu za vročanje, vročevalec pusti po tretjem odstavku 87. člena ZUP sporočilo o prispelem pismu v njenem hišnem predalčniku ali drugem primernem mestu, v sporočilu pa navede, kje se dokument nahaja in da ga mora prevzeti v 15 dneh. Vročitev se v tem primeru šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument, oziroma v primeru ne prevzema po preteku tega roka (Breznik in drugi, ZUP s komentarjem, 2004, str. 322-358).

Pri tem je treba poudariti, da vročevalec ne sme kar pustiti sporočila o prispelem pismu (fikcija vročitve), če osebe na tem naslovu ne najde. Najprej se mora prepričati o tem, na podlagi opravljenega poizvedovanja ali kako drugače, ali oseba tam sploh živi, in o tem obvestiti organ. Če pa organ iz uradne evidence ugotovi, da je naslov za vročanje enak kot naslov, ki ga je navedla stranka, poskus vročanja pa je bil neuspešen, odredi, da se vročitev v postopku opravi tako, da se skupaj s poskusom vročitve objavi obvestilo o izdani odločbi na oglasni deski organa in na enotnem državnem portalu e-uprava z javnim naznanilom. Takšna vročitev se šteje za opravljeno po poteku 15 dni od dneva, ko je bilo objavljeno sporočilo o vročanju z javnim naznanilom na oglasni deski organa, ki vodi postopek in na enotnem državnem portalu e-uprava. (v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, str. 577-578). Tako bi bila v tem primeru ustrezna rešitev za neuspešno vročeno odločbo opravljena ediktna vročitev na oglasno desko organa in spletni portal e-uprava.

Z odločbo v upravni zadevi se določeno pravno razmerje praviloma rešuje trajno, za nedoločen čas. Lahko pa materialni predpisi določajo, da se določene pravice priznavajo samo za določen čas (temporarne odločbe). Za odločbe, ki imajo časovno omejeno veljavnost velja, da s potekom določenega časa nehajo veljati in se morajo v primeru podaljšanja veljavnosti obnavljati (npr. dovoljenje za prebivanje). Njihova veljavnost se podaljšuje z namenom ponovne ugotovitve pravno pomembnih dejstev, torej to pomeni, da je vsako podaljšanje veljavnosti izdane odločbe pravzaprav novo odločanje oziroma izdaja odločbe v novi upravni zadevi (v Kerševan in Androjna, Upravno procesno pravo, 2017, str. 324).

V primeru, ko časovno omejene odločbe (t. i. temporarne odločbe) stranka kljub večkratnim pozivom ni prevzela in je medtem časom pretekla njena veljavnost, organu odločbe ne vroča več, temveč se izda zavrnilno odločbo, če področni zakon (v tem primeru tretji odstavek 90. člena ZTuj-2, ki določa pogoje za domnevo umika zahtevka in izdajo sklepa o ustavitvi postopka) ne določa drugače. Tudi za nevročeno časovno omejeno odločbo velja, da je pravno nerelevantna (kot omenjeno zgoraj). Zavrnilna odločba, izdana v upravnem postopku, ne spreminja obstoječe pravice in obveznosti stranke. S takšno odločbo organ zavrne zahtevek stranke in s tem zanjo obdrži obstoječe pravno razmerje, v katerem ne pride do nobenih sprememb (v Kerševan in Androjna, Upravno procesno pravo, 2017, str. 308-309). Pred samo izdajo zavrnilne odločbe mora dati organ stranki na podlagi temeljnega načela zaslišanja stranke po 9. členu ZUP možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev v zadevi. Takšna odločba bi se nato ediktno vročala na oglasno desko organa in spletni portal e-uprava.

Postopanje po tretjem odstavku 90. člena ZTuj-2 v konkretnem primeru pa sicer odstopa od zgoraj navedenega stališča Upravnega sodišča v odločbiII U 41/2020-11 z dne 14. 4. 2021, ki se sicer izrecno nanaša ravno na postopek izdaje dovoljenja za prebivanje, in v skladu s katerim se tretji odstavek 90. člena ZTuj-2 lahko uporabi le, če je postopek odločanja o vlogi tujca še v teku in tujec v tem postopku ne sodeluje, da bi organ lahko izdal meritorno končno odločbo. Zgolj vročitev po stališču Upravnega sodišča ne pomeni, da je postopek še v teku, saj gre zgolj za vprašanje vročitve upravnih odločb. Zadevno stališče Upravnega sodišča pa ni v skladu s konceptom izdaje, vročitve in učinkovanja odločbe, ki določa, da je prav vročitev pogoj za začetek veljavnosti odločbe in s tem nastanek pravnih učinkov pisanj v razmerju do stranke postopka.