Stranki je bil v upravnem postopku (npr. v postopku pridobitve otroškega dodatka) izdan sklep o prekinitvi postopka v skladu s prvim odstavkom 147. člena ZUP, v katerem ji je organ naložil, da v skladu z drugim odstavkom 151. člena ZUP vloži pri pristojnem organu vlogo za začetek postopka za rešitev predhodnega vprašanja (npr. zahtevek za ureditev preživnine). Stranka se je nato zopet oglasila pri upravnem organu ter podala ustno izjavo na zapisnik, da ne bo dajala vloge na drug organ, pristojen za reševanje predhodnega vprašanja, saj se je pri izpolnjevanju prvotne vloge (za pridobitev otroškega dodatka) zmotila oz. je pozabila vnesti določene podatke, ki vplivajo na dejansko stanje (npr. pozabila je napisati svojega partnerja, s katerim je v izvenzakonski zvezi). Kako mora postopati organ v takem primeru?

Upravni postopek (npr. izdaja gradbenega dovoljenja) je bil prekinjen zaradi rešitve predhodnega vprašanja, ki je v pristojnosti drugega organa. Zoper odločitev, izdano v zvezi z reševanjem predhodnega vprašanja, je bila izdana sodba Upravnega sodišča, iz katere izhaja, da je bila odločba o predhodnem vprašanju izdana preuranjeno, saj še niso bili izpolnjeni pogoji za prekinitev osnovnega postopka. Organ, ki je prekinil svoj postopek, zatrjuje, da postopka na podlagi izdane sodbe ne more nadaljevati, saj je v sklepu o prekinitvi (ki je pravnomočen) navedel, da se bo njegov postopek nadaljeval po tem, ko bo odločitev o predhodnem vprašanju dokončna. Ali je mogoče, da se osnovni postopek kljub pravnomočnemu sklepu o prekinitvi postopka nadaljuje?

Izdani sklep o prekinitvi postopka z namenom rešitve predhodnega vprašanja pred pristojnim organom, ki je bil izdan na podlagi napačno ugotovljenih dejstev, je nezakonit. To pa ne ovira nastopa njegove dokončnosti, pravnomočnosti in izvršljivosti.

Organ mora v takšnem primeru nadaljevati postopek in meritorno odločiti na podlagi pravilno ugotovljenih dejstev, ki jih je sicer ugotovil šele po izdaji prvotnega sklepa o prekinitvi. Namreč pomembno je, da organ v skladu z načelom materialne resnice (glej 8. člen ZUP) ugotovi dejansko stanje in kar najhitreje in čim bolj smotrno reši zadevo (glej 14. člen ZUP). Ravno iz pravilno ugotovljenih dejstev pa izhaja, da ni več potrebe po prekinitvi postopka.

Torej organ od stranke ne bo zahteval rešitve predhodnega vprašanja in tako uveljavljal posledic, ki bi izhajale iz tega (ustavitev postopka). Zadostuje, da organ odstop od procesne zahteve (sklep o prekinitvi postopka z nalogom, da stranka zahteva pri pristojnem organu uvedbo postopka za rešitev predhodnega vprašanja), evidentira z uradnim zaznamkom ter o tem obvestil stranko. Pomembno je, da se postopek nadaljuje, saj je to potrebno predvsem z vidika varstva javnega interesa (oz. v tem primeru interesa otroka). Glej tudi ta primer.

Odločitev sodišča o odpravi izpodbijanega akta in vrnitvi zadeve v ponovni postopek pristojnemu organu od tega organa prav tako zahteva ponovno odločanje. Učinek sodbe, s katero sodišče odpravi izpodbijani akt, je v tem, da mora upravni organ upravni postopek ponovno voditi in o zahtevi odločiti z novim upravnim aktom. Pri ponovnem odločanju je upravni organ vezan na pravno mnenje sodišča (četrti odstavek 64. člen ZUS-1). Če iz pravnomočne sodbe, s katero je bil prvotni upravni akt odpravljen, izhaja razlaga materialnega prava, ki narekuje drugačno ugotovitev dejanskega stanja in temu prilagojene zahtevke strank, je organ dolžan stranki omogočiti, da se na tako spremenjeno pravno situacijo odzove. V kolikor se je postopek za rešitev predhodnega vprašanja začel na vlogo stranke (drugi odstavek 151. člena ZUP) in bo stranka glede na navedeno pravno situacijo v ponovnem postopku morebiti umaknila vlogo, bo pristojni upravni organ s sklepom postopek za rešitev predhodnega vprašanja ustavil (prvi odstavek 135. člena ZUP). Če pa stranka vloge ne umakne, bo upravni organ v ponovnem postopku odločil z upravnim aktom v skladu s pravnim mnenjem sodišča. Postopek, ki je bil prekinjen zato, da bi se rešilo predhodno vprašanje pri pristojnem organu oziroma pri sodišču, se nadaljuje, ko postane odločba o tem vprašanju dokončna ali pravnomočna (152. člen ZUP).