Upravni organ je s sklepom prekinil postopek zaradi rešitve predhodnega vprašanja. Kako postopati v primeru, če zoper sklep o prekinitvi postopka stranka ni podala pritožbe, je pa po preteku enega leta preko pooblaščenega odvetnika podala predlog za nadaljevanje, saj meni, da navedeno predhodno vprašanje ne bi smelo vplivati na rešitev zadeve? Med tekom prekinitve postopka je upravni organ sicer izvedel za novo dejstvo, ki bi, če bi bilo znano pred izdajo sklepa o prekinitvi, vplivalo na to, da bi upravni organ že na podlagi tega dejstva odločil (izdal negativno odločbo). Ali je treba glede na določbo 152. člena ZUP počakati, da sodišče odloči o tem predhodnem vprašanju?

ZUP ureja sklepe v členih 224. do 226. Iz teh določb izhaja, da se s sklepom odloča o vprašanjih, ki se tičejo postopka ter o vprašanjih, ki se kot postranska vprašanja pojavijo v uvezi z izvedbo postopka in se o njih ne odloča z odločbo. Sklep se prizadetim osebam naznani ustno, pisno pa se izda, če ima stranka zoper sklep pravico pritožbe. Če je zoper sklep dovoljena pritožba, mora biti obrazložen in mora vsebovati pouk o pritožbi.

Strankin predlog za nadaljevanje postopka je procesni predlog, ki ga stranka lahko poda kadarkoli. V zakonu tovrstni predlog ni predviden, vseeno pa ga zato ni mogoče označiti za nedovoljenega, češ da ga organ ni dolžan formalno in vsebinsko obravnavati (glej npr. sodbo VSRS. X Ips 30/2017 z dne 11. 6. 2019 v podobni procesni situaciji, enako tudi v Kovač in Kerševan (ur.), prav tam, str. 522). Predlog se obravnava kot ostali procesni predlogi strank, ki so vložijo stranke med postopkom in so vloženi zaradi ugotavljanja dejanskega stanja ali poteka postopka nasploh. Če predlog vpliva na odločitev organa v smislu materialne resnice ali procesnih pravic strank, se organ do njega opredeli v obrazložitvi odločbe; ni pa potrebno, da bi o njem formalno ali vsebinsko odločal. To mora nasprotno storiti, če stranka uveljavlja pravno priznan zahtevek, saj se pisni sklep z obrazložitvijo izda, ko to določa zakon, med drugim, če je zoper sklep dovoljena pritožba (tedaj mora vsebovati tudi pravni pouk, skladno z 228. člen ZUP). V zvezi z navedenim procesnim predlogom stranke pa izdaja takega sklepa po zakonu ni predvidena.

Drugo vprašanje se nanaša na nadaljevanje postopka, ki je bil prekinjen zaradi predhodnega vprašanja. Kot že navedeno zgoraj, prekinitev traja, dokler predhodno vprašanje pri pristojnem organu oziroma pri sodišču ni dokončno oziroma pravnomočno rešeno. Iz te določbe izhaja, da je treba počakati na odločitev pristojnega organa. V sodni praksi pa je najti tudi nekoliko drugačno stališče, glej sodbo UPRS I U 2003/2019-21 z dne 23. 10. 2020, češ da je upravni organ ravnal nepravilno, ko po prekinitvi zaradi predhodnega vprašanja, ni počakal na meritorno dokončno ali pravnomočno odločitev pristojnega organa, a sodišče nadaljuje: če se je pa upravni organ že odločil, da kljub nerešenemu predhodnemu vprašanju nadaljuje postopek, bi ga moral rešiti sam. Iz navedenega izhaja, da je odločitev o predhodnem vprašanju nujna, in če se upravni organ odloči, da bo kljub izdanemu sklepu o prekinitvi zaradi reševanja predhodnega vprašanja pri drugem pristojnem organu nadaljeval postopek še pred odločitvijo pristojnega organa, mora o predhodnem vprašanju pač sam odločiti. Navedenemu velja dodati priporočilo, da naj organ, ki je izdal sklep o prekinitvi do rešitve predhodnega vprašanja, nato pa začel sam reševati predhodno vprašanje to stori le v izjemnih primerih (na primer ker je zaradi okoliščin zadeve treba hitro odločiti) o tem nemudoma obvesti stranke, ki jih je napotil na reševanje predhodnega vprašanja, oziroma organ, kateremu je sam podal predlog za rešitev, saj bo sicer lahko povzročil nastanek nepotrebnih stroškov. Če (ko) pa pride do dokončne ali pravnomočne odločitve pristojnega organa o predhodnem vprašanju, je lahko podan obnovitveni razlog po četrti točki 260. člena ZUP. Pri tem položaju gre za procesno diskrecijo organa, ki ravna v posamičnem primeru glede na več merodajnih okoliščin, vse skupaj pa razlaga glede na temeljna načela, npr. tu v zvezi s pristojnostjo in dejstvi načel zakonitosti, materialne resnice in ekonomičnosti.

Če je organ po prekinitvi postopka izvedel za novo dejstvo, zaradi katerega ne bi prekinjal postopka, če bi bilo znano pred prekinitvijo, ampak bi o zadevi meritorno odločil, mora v skladu z načelom ekonomičnosti nadaljevati postopek. Dejstvo, da je sklep o prekinitvi postopka dokončen in pravnomočen, ne more biti ovira za nadaljevanje in zaključek postopka, če so sicer izpolnjeni drugi pogoji v smislu, da je zadoščeno materialni resnici in temeljnim pravicam stranke, kot je pravici do izjave. V takem primeru bi se odlašanje organa z izdajo odločbe lahko štelo kot nedovoljeno procesno dejanje, če so izpolnjeni pogoji za izdajo pravilne in zakonite odločbe.