Kako ravna organ v zvezi z obveščanjem, vabljenjem in podobnimi dejanji v postopku, če sodeluje v postopku več strank, ki so v sosporništvu?

Organ je v postopku z več zavezanci slednje s sklepom pozval k določitvi skupnega predstavnika (npr. več deset lastnikov neke nepremičnine oz. celo naselje/vas, ki so po področnem predpisu določeni kot zavezanci). Sklep, z vsemi zavezanci navedenimi v izreku, je imel za vse enako vsebino, s pisarniško odredbo o vročitvi posameznemu od njih. Pri kuvertiranju v glavni pisarni je bil eden izmed sklepov, s pisarniško odredbo o vročitvi zavezancu A, vložen v kuverto z imenom zavezanca B. Uradna oseba razpolaga z vročilnicami, iz katerih izhaja, da so bili sklepi dejansko vročeni vsem zavezancem, vendar z omenjeno napako (pisarniška odredba na koncu sklepa se glasi na drugo osebo, kot je navedena na kuverti). Ali lahko organ v tem primeru uporabi določbo 98. člena ZUP o pomotah pri vročanju, ki določa, da se v primeru pomote pri vročitvi šteje vročitev za opravljeno na dan, za katerega se ugotovi, da je oseba, ki ji je bil dokument namenjen, dokument dejansko dobila? Lahko torej organ na podlagi izkazanih vročilnic sklepa, da so bili sklepi dejansko vročeni, ali jih je potrebno zaradi pomote vročati še enkrat?

V primeru, da je v postopek vključenih več strank, mora organ, da se zagotovi ekonomičnost postopka, stranke pozvati, da za potrebe upravnega postopka določijo skupnega predstavnika (52. člen ZUP) ali skupnega pooblaščenca (53. člen ZUP), preko katerega bo komuniciral z njimi. Skupni predstavnik in skupni pooblaščenec sta tako zastopnika strank, ki predstavljajo procesno skupnost ali tudi sosporništvo. O taki skupnosti lahko govorimo, če je v postopku na isti strani udeleženih dvoje ali več strank z istovrstnimi zahtevki ali obveznostmi. Procesna skupnost tako nastane, kadar izdajo konkretne odločbe upravnega organa zahteva več oseb skupaj, prav tako pa kadar organ vodi postopek za izdajo odločbe, ki se nanaša na več oseb (po Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2008, str. 215). Velja opozoriti, da kljub temu, da zakon v drugem odstavku 52. člena govori tako o istovetnih zahtevkih kot tudi obveznostih, lahko v teoriji zasledimo tudi drugačno stališče, da postavitev skupnega predstavnika ni možna, ko organ strankam postavlja istovetne obveznosti (tako v Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 186-187). Menimo, da velja tako pri zahtevkih kot obveznostih, da v primeru, ko so si zahtevki nasprotujoči ali gre za kontradiktorne upravne zadeve, ni mogoče določiti skupnega predstavnika (glej Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 212-213). Podrobneje glej Vloga skupnega predstavnika v postopku s strankami z nasprotnimi interesi in Določitev skupnega predstavnika in skrbnika za posebni primer v postopku s strankami z nasprotnimi interesi

Stranke so ex lege dolžne navesti, katera izmed njih bo nastopila kot njihov skupni predstavnik ali si postaviti skupnega pooblaščenca, v skladu z načelom ekonomičnosti, kot ga povzema 14. člen ZUP. Imenovanje skupnega predstavnika ali pooblaščenca ne vpliva na strankino pravico do udeležbe v postopku, v določenih primerih celo mora sodelovati v postopku (npr. izjave). Roki, ki veljajo za opravljanje procesnih dejanj zavezujejo tako pooblaščenca oziroma predstavnika kot stranko samo, če se odloči za osebno sodelovanje v postopku.

Stranka torej lahko opravlja procesna dejanja sama ali si za to postavi pooblaščenca, če pa je strank več in govorimo o t. i. procesni skupnosti ali sosporništvu, pa so stranke obvezane določiti enega predstavnika, kar jim lahko naloži organ s sklepom. V kolikor skupnega predstavnika ali skupnega pooblaščenca ne določijo v postavljenem roku, jim skupnega predstavnika določi organ s sklepom na podlagi drugega odstavka 52. člena ZUP. Na sklep o določitvi skupnega predstavnika in sklep o postavitvi le-tega je dopustna posebna pritožba po 258. členu ZUP, ki ne zadrži izvršitve, kar je v skladu z dikcijo omenjenega odstavka, ki pravi, da oblastno določen predstavnik obdrži to lastnost le dotlej, dokler stranke ne postavijo drugega predstavnika ali pooblaščenca (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 186).


Skladno s 67. členom Uredbe o upravnem poslovanju (Uradni list RS, št. 9/18) mora javni uslužbenec, ki pripravi dokument za odpremo, glavni pisarni dati natančno pisarniško odredbo o naslovu, na katerega se dokument vroča, morebitne priloge in način vročitve. V primeru, ko se isti dokument vroča večim zavezancem oz. udeležencem postopka, se v pisarniški odredbi na koncu navede vse udeležence z naslovi (razen, če gre za specifične zadeve kot na primer inšpekcijski postopki, kjer velja tajnost vira prijave ipd. - glej zadevo: Tajnost vira prijave v postopku po uradni dolžnosti) in načinom vročitve (v tem primeru se torej zavede vse zavezance v odredbi za vročanje).

Vročanje je ključno dejanje v postopku, saj je pravilna vročitev pogoj za nastanek pravnih učinkov pisanja, ki se vroča. Dokler akt ni vročen z vidika nastopa pravnih posledic, tako v razmerju do strank oziroma drugih naslovnikov kot organa izdajatelja, akt sploh ni izdan (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 114). Bistvene napake pri vročanju se odpravijo s ponovnim vročanjem. Napaka je bistvena, če se vroča osebi, ki ga ni opravičena in dolžna prevzeti (npr. družinskemu članu pri osebni vročitvi, neposredno stranki, ki ima pooblaščenca ipd.) Šteje se, da je bila vročitev opravljena tisti dan, za katerega se ugotovi, da je oseba, kateri je bil dokument namenjen, slednjega dejansko prejela. Če ni dokazano, da je oseba dokument dejansko dobila, se šteje, da ji dokument ni bil vročen (Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2008, str. 306-307).

Pisni sklep ima smiselno enake sestavne dele kot odločba, izrek pa je njegov najpomembnejši del, saj postane dokončen, pravnomočen in izvršljiv. Kot izhaja iz obravnavanega primera, se je izrek sklepa glasil pravilno na vse zavezane stranke, s čimer lahko predpostavljamo nastanek obveznosti določitve skupnega predstavnika za vse zavezance. Glede na navedeno se lahko sklepa, da lahko iz vročilnic sklepamo, da je bila vročitev skladno z 98. členom ZUP dejansko opravljena vsem zavezancem (ne glede na neskladje med pisarniško odredbo in imenom na kuverti, a pravilen zapis v izreku sklepa!) in ponovno vročanje ni potrebno.