V skladu s področnim zakonom pritožba stranskega udeleženca ne zadrži izvršitve odločbe. Organ v izreku odločbe te klavzule ni navedel. Ali to predstavlja bistveno kršitev pravil postopka, zaradi katere bi organ druge stopnje zadevo vrnil v ponovni postopek in odločanje? Ali bi organ moral to klavzulo navajati v vseh dovoljenjih tudi kadar v postopku ni stranskega udeleženca? Ali je izrek odločbe, v katerem je navedeno, da odločba velja določeno obdobje, šteto od dokončnosti dalje, pritožba stranskega udeleženca pa ne zadrži njene izvršitve, nejasen in zato predstavlja bistveno kršitev določb postopka?

Kako pa velja, če le v obrazložitvi odločbe ni pravnih podlag (določb področnega zakona, npr. 81. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju) glede nesuspenzivnosti pritožbe? Je zato odločba neizvršljiva?

V skladu s četrtim odstavkom 213. člena ZUP mora biti klavzula o nesuspenzivnosti pritožbe navedena v izreku odločbe, če je v področnem zakonu ali po samem ZUP (236. člen ZUP) predpisano, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (glej tudi primer Nesuspenzivnost pritožbe po področnem zakonu).

Enoznačnega odgovora na vprašanje, kakšne so posledice nenavedbe klavzule o nesuspenzivnosti pritožbe v izreku odločbe, (še) ni. Del teorije meni, da je razlika med primeri po ZUP in področnimi zakoni v tem, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe takrat, ko tako določa področni zakon, četudi v izreku odločbe manjka klavzula o izvršljivosti, medtem ko tovrstna klavzula po ZUP mora biti v izreku same odločbe, sicer velja splošno pravilo, da pritožba zadrži izvršitev odločbe (gl. Jerovšek et al., Komentar zakona o splošnem upravnem postopku, 2004, str. 595). Pri tem pa ta del teorije opozarja, da v teoriji in sodni praksi ni enotnega stališča o tem, ali je odločba, ki v izreku ne določa klavzule o nesuspenzivnosti, ki izhaja iz področnega zakona, izvršljiva že z vročitvijo ali ne. Tako je npr. v sodbi VSRS U 638/92 z dne 8. 4. 1993 zavzeto stališče, da nenavedba klavzule o nesuspenzivnosti pritožbe v izreku, ki sicer izhaja iz področnega materialnega predpisa, pomeni, da ima pritožba po splošnem pravilu suspenzivni učinek (prim. Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2001, str. 513). Zaradi ustavno zagotovljene učinkovitosti pravnega sredstva (25. člen Ustave RS), ki primarno terja suspenzivnost, mora biti nesuspenzivnost vedno le izjema. Tudi če področni predpis določa, da pritožba nima suspenzivnega učinka, gre za splošno ureditev teh postopkov, ki mora biti na konkretni ravni realizirana v izreku odločbe. Ker je izrek ključen za ugotavljanje izvršljivosti odločbe, morajo biti vse okoliščine, ki na to vplivajo (rok, suspenzivnost, ...), v izreku zapisane za konkretno zadevo in udeležence postopka. To nedvomno velja predvsem v primerih, ko je za stranko nesuspenzivnost celo ugodnejša (npr. davčne zadeve).

Pomanjkljivost izreka je bistvena kršitev postopka, če gre za pomanjkljivost o predmetu odločanja, torej kadar in zato ker take odločbe ni mogoče izvršiti. Če je v takem primeru vložena pritožba ali je tak primer zajet z izrednim pravnim sredstvom, je ta napaka razlog za odpravo odločbe. Toda če izrek ne vsebuje klavzule o nesuspenzivnosti, ni neizvršljiv, ampak je izvršitev le odložena. Čeprav organ zaradi tega v konkretnem primeru ni zavaroval pravic (aktivnih) strank in javne koristi v skladu s področnim predpisom, odprava odločbe ni smiselna, ker z vročitvijo drugostopenjske odločbe izpodbijana odločba tako ali tako postane dokončna in (praviloma) izvršljiva. Zgolj zaradi nenavedbe klavzule o nesuspenzivnosti zato ni smiselno odpravljati odločbe in take napake ni mogoče šteti za bistveno napako postopka. Drugače pa bi bilo, če bi bila izvršljivost vezana na pravnomočnost, kjer bi drugostopenjski organ zaradi te napake moral sam dopolniti odločitev prve stopnje in ne zadeve vrniti v ponovno odločanje. V vsakem primeru pa velja, da bi drugostopenjski organ lahko posegel v "izvršljivost" le, če bi jo pritožnik sploh izpodbijal, saj bi sicer odločitev lahko spremenil v njegovo škodo.

V zvezi s tem se postavi še vprašanje, ali lahko organ zaradi navedene pomanjkljivosti odločbo dopolni s klavzulo o nesuspenzivnosti pritožbe, torej z dopolnilno odločbo po 220. členu ZUP. Odgovor je tu negativen, saj to glede na določbe in teleološko razlago tega instituta po ZUP ni dopustno, saj ta pomanjkljivost ne pomeni posega v materialnopravni del odločitve (o predmetu postopka, o t. i. glavni stvari; gl. zgoraj).

Za navedbo klavzule o nesuspenzivnosti pritožbe v izreku odločbe ni pomembno, ali se je v postopku na prvi stopnji pojavil kak stranski udeleženec, saj lahko nekdo ta status uveljavlja in uveljavi še v odprtem pritožbenem roku za glavno stranko, hkrati pa bi lahko uveljavil tudi suspenz izdane odločbe (seveda zgolj ob izkazanem pravnem interesu), kar pa je v konkretnem primeru v nasprotju s področnim predpisom. Glede na to je treba klavzulo o nesuspenzivnosti pritožbe navesti v izreku vseh odločb.

Izrek odločbe v opisanem primeru tako ni nejasen. Po ZUP je izvršljivost odločbe praviloma vezana na njeno dokončnost (224. člen ZUP), področni predpis pa lahko določi drugače. V takem primeru si določbi o izvršljivosti in dokončnosti (in s tem veljavi) odločbe ne konkurirata - klavzula o nesuspenzivnosti pritožbe vpliva na izvršljivost odločbe, ne pa na dokončnost in s tem na rok veljave odločbe. Izrek mora vsebovati obe določbi in je ravno zato jasen.

Obrazložitev odločbe mora praviloma po 214. členu ZUP sovpadati z izrekom; v obrazložitvi se opredeli vse točke izreka oz. vsako posebej. Torej če pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, se je treba tudi v obrazložitvi sklicevati na predpis, ki to določa (glej tudi komentar k 213. in 214. členu ZUP v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2022, 2. knjiga, npr. tako bi veljalo po četrtem odstavka 81. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ZZZVZ, Ur. l. RS, št. 9/92 in nasl.) Manko obrazložitve je lahko podlaga za pritožbo po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, saj se odločbe ne da preizkusiti, če nima vseh in med seboj skladnih sestavin. Toda nenavedba pravnih podlag glede nesuspenzivnosti, sploh če je bila klavzula o tem vnešena v izrek odločbe, ni temelj za neizvršljivost te odločbe, toliko manj kot bi to veljalo za manko v izreku. Če je torej predmetna klavzula v izreku odločbe, manjka pa navedba pravnega temelja v obrazložitvi, to ni razlog za nezakonitost odločbe, kar bi drugostopenjski organ v primeru vložene pritožbe praviloma saniral tako, da bi pritožbo zavrnil po 248. členu ZUP, ki določa, da organ druge stopnje zavrne pritožbo, če spozna, da je izrek v odločbi prve stopnje zakonit, vendar obrazložen z napačnimi oz. pomanjkljivimi razlogi, pri čemer pravilne razloge oz. sklic na določbe o nesuspenzivnosti pritožbe navede v svoji odločbi.