× O projektu Rešeni primeri Postavite vprašanje Kontakt

Rešen primer

Št. 300
Zadeva: Nesuspenzivnost pritožbe po področnem zakonu
Datum odgovora: 27. 1. 2012, pregled 20. 11. 2022, dopolnitev 21. 10. 2024
Status uporabnika: Stranka v upravnem postopku oz. njen pooblaščenec
Vprašanje

Področni zakon določa, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe o ukrepu (inšpektorja). Ali klavzula o nesuspenzivnosti pritožbe velja za vse odločbe, ki jih ta organ izdaja oz. katere so tiste, ki pomenijo "ukrep"? Kaj pomeni določba, da pritožba ne zadrži izvršbe (npr. glede trajnega odvzema živali ali odstranitev objekta). Ali bi to pomenilo, če se stranka ne pritoži na odločbo, da se živali lahko usmrtijo oz. objekt ruši oz. izvede rubež davka?

Odgovor

Področni zakon lahko uredi drugače kot ZUP (le) posamezno procesno vprašanje ali celo njegov del, v preostalem pa se ZUP uporablja v celoti (gl. Jerovšek et al., 2004, ZUP s komentarjem, gl. k 3. členu). Po 3. členu ZUP namreč velja, da se primarno uporabljajo posebne določbe zakona, ki drugače urejajo vprašanja upravnega postopka, določbe ZUP pa subsidiarno, torej v obsegu, ki v posebnem zakonu ni drugače urejen. Poleg tega mora biti drugačna ureditev utemeljena s specifikami tega upravnega področja. Za določeno upravno področje so potrebna le delna odstopanja od pravil splošnega upravnega postopka, ki jih zahteva načelo smotrnosti, zaradi enakega varstva pravic po 22. členu in učinkovite pritožbe po 25. členu Ustave RS (URS, Ur. l. RS, št. 33I/1991-I in nasl.) je to možno le za posamezno postopkovno vprašanje in če to opravičujejo specifičnost tega področja (npr. določi se nesuspenzivnost pritožbe, drugače se določi pristojne organe ali sestavine vloge, roki so skrajšani ali podaljšani).


Pritožba je redno, devolutivno in suspenzivno pravno sredstvo. Redno je, ker je navadno vedno dovoljena, razen kadar jo izključuje zakon, devolutivno, ker o njej odloča organ druge stopnje, suspenzivno pa, ker navadno zadrži izvršitev odločbe do odločitve o pritožbi. Po ZUP je smisel učinkovite pritožbe za večino strank v zadržanju njene izvršitve. Možne so izjeme, če zakon (že ZUP v 236. členu, kakor neredko področni zakoni) določijo drugače praviloma s ciljem javnega interesa, toda sorazmerno (smotrno), saj nesuspenzivnost pomeni sploh pri obveznostih nižjo raven varstva interesov strank. Če je določena nesuspenzivnost, je treba tudi v posamičnem aktu tak izjemen učinek določiti v konkretnem upravnem aktu v izreku, da do tega učinka pride, to odločitev pa v obrazložitvi istega akta podpreti z dejstvi in pravnimi podlagami.


Pritožba zoper odločbo o ukrepu, izdano na prvi stopnji, je praviloma suspenzivna, kar pomeni, da zadrži izvršitev izpodbijane odločbe. Odločba torej postane izvršljiva po 224. členu ZUP šele z dokončnostjo. Vendar lahko področni zakon določi, da pritožba ne zadrži izvršitve, predvsem zaradi varstva javne koristi, kot velja načelno zaradi varstva javnega interesa Zakonu o inšpekcijskem nadzoru (ZIN, Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl., glej 30. člen in komentar k njemu po Remic v Kovač (ur.), Inšpekcijski nadzor, 2024) ali pri odmerah davkov po Zakonu o davčnem postopku (ZDavP-2, Ur l. RS, št. 117/06 in nasl., glej 87. člen in komentar k njemu v Kovač (ur.), Davčno pravo med teorijo in prakso, 2021). V posamično odločbo pa je treba v takem primeru nesuspenzivnost pritožbe vpisati v izrek po 213. členu ZUP.


Določbo področnega zakona, da pritožba ne zadrži izvršitve zoper določene vrste aktov, je tako treba pojmovati restriktivno, torej izločiti suspenzivnost zgolj v zadevah, kjer področni zakon tako določa, saj gre pri tem za omejitev ustavne pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Če določa nesuspenzivnost pritožbe področni zakon le za ukrepe, torej pritožba ne zadrži izvršitve le zoper odločbe, ki odrejajo ukrepe kot materialno-pravno vprašanje, ki zagotovi cilj spoštovanja tega zakona. V inšpekcijskih zadevah bo tako ukrep torej ureditvena ali prepovedna odločba, s katero inšpektor naloži stranki določeno obveznost, da ne krši veljavnih predpisov. Če isti zakon določa izdajo več različnih odločb po vsebini in tipu odločanja (npr. tako inšpekcijske ukrepe kot podeljevanje licenc na zahtevo strank), organ vpisuje klavzulo o nesuspenzivnosti pritožbe le v izrek odločb, za katere ta zakon izrecno tako določi (npr. za ukrepe, ne pa za licence).


Tudi, če področni predpis določa, da pritožba nima suspenzivnega učinka, gre za splošno ureditev teh postopkov, ki mora biti na konkretni ravni realizirana v izreku odločbe. Ker je izrek ključen za ugotavljanje izvršljivosti odločbe, morajo biti vse okoliščine, ki na to vplivajo (rok, suspenzivnost), zapisane oziroma odrejene. To nedvomno velja v primerih, ko je za stranko nesuspenzivnost celo ugodnejša (npr. davčne zadeve). Enako stališče je zavzelo na primer VSRS v sodbi U 638/92 z dne 8. 4. 1993, ko je odločilo, da manko navedbe klavzule o nesuspenzivnosti pritožbe v izreku, ki izhaja iz področnega materialnega predpisa, pomeni, da ima pritožba po splošnem pravilu suspenzivni učinek (glej prim. Breznik in drugi v: Kovač et al., Upravno-procesne dileme o rabi ZUP, 2010, str. 168).


Za stranke pa navedba nesuspenzivnosti pritožbe pomeni, da kljub vloženi pritožbi paricijski rok, tj. rok za izpolnitev obveznosti teče že od vročitve odločbe oz. dogodka, na katerega je paricijski rok vezan.


Torej pritožba ne prekine teka paricijskega roka, razen če pride do uporabe specialnih določb področnih zakonov (npr. 87. člena ZDavP-2 ali tudi Gradbenega zakona itd.) ali neposredno ZUP, kot določata drugi in tretji odstavek 293. člena ZUP glede zadržanja oz. odloga izvršbe. V primerih nesuspenzivnosti se namreč lahko po ZUP v izvršbi - in analogno enako prek začasnih odredb v upravnem sporu po ZUS-1 - izvrševanje začasne ali s pravnimi sredstvi izpodbijane odločbe zadrži oz. odloži po diskrecijskem pooblastilu, zlasti če je izkazana verjetnost uspeha s pravnim sredstvom oz. ogroženost pravic strank z nezmožnostjo restitucije, vendar je ugoditev takim predlogom relativno omejena zaradi nujnosti izkaza nepopravljive škode, kar se ugotavlja od primera do primera (več Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 208-210, Podlipnik v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, komentar k 293. členu ZUP).


Odlog ne nastopi samodejno, saj ga mora izvršilni organ dovoliti, kar kaže na to, da je njegova odločitev oblikovalna (konstitutivna); o odlogu pa odloča izvršilni organ zgolj na predlog stranke in ne po uradni dolžnosti. Ta predlog je treba vložiti npr. po tretjem odstavku 293. člena, še preden je o pravnem sredstvu odločeno, a le vložitev predloga še ne zadrži izvajanja ukrepov (glej sodbo VSRS X Ips 226/2013 z dne 11. 2. 2015). Mora pa predlagatelj izkazati nastanek nepopravljive škode najmanj z verjetnostjo, kar se ugotavlja od primera do primera (sklep VSRS I Up 144/2017 z dne 10. 7. 2017). Organ mora odločiti v osmih dneh od vložitve predloga. Kaže pa opozoriti, če se izvršba ne ustavi, ampak se le odloži, to ne vpliva na predhodno opravljena izvršilna dejanja, če ni drugače predpisano (Podlipnik, prav tam, str. 826 in nasl.).

Kategorije
6.7   Izvršljivost in izvršba po ZUP in ZDavP-2
7.1   Pravica do pritožbe in odpoved tej pravici



Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glejte Politiko zasebnosti in Zanikanje odgovornosti.

Upravna svetovalnica 2024. Vse pravice pridržane. Politika piškotkov