Ali lahko organ v upravnem postopku uporabi odločbo, ki jo je izdal tuji upravni organ? Konkretno, ali lahko center za socialno delo (v nadaljevanju CSD) uporabi odločbo švicarskega upravnega organa (Kindes- und Erwachsenenschutzbehörde, v nadaljevanju KESB) v postopku odločanja o pravici do otroškega dodatka?

Ustava Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št.: 33/91-I in nasl.) v 8. členu (8. člen URS) določa, da morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe se uporabljajo neposredno. Organi opravljajo svoje delo samostojno v okviru in na podlagi ustave in zakonov (120. člen URS). 

Organ po 6. členu ZUP (6. člen ZUP) odloča v upravni zadevi po zakonu, podzakonskih predpisih, predpisih lokalnih skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil. V postopku je treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Na podlagi verjetno izkazanih dejstev lahko organ odloči le v primeru, ko tako določa zakon (8. člen ZUP).

Odločba se izda na podlagi dejstev, ki se ugotovijo z dokazi. Kot dokaz se lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja zadeve (npr. listine, priče, oglede,...) in kar ustreza posameznemu primeru (164. člen ZUP). Listine lahko predložijo stranke ali pa jih preskrbi organ, ki vodi postopek (173. člen ZUP).

Listine tujih organov imajo enako dokazno moč kot domače javne listine, če so veljajo v kraju, kjer so bile izdane, za javne listine in so overjene v skladu s predpisi (po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o splošnem upravnem postopku se je opustil pogoj vzajemnosti).

Ali listina velja kot javna listina v državi izdaje, določajo predpisi te države (več v Tuje pravo in tuje listine - jezik pri vlogah, dokazilih in zapisniku ter dopisih). Če organu ni poznano pravo države izdajateljice, lahko o tem poizve pri ministrstvu, pristojnemu za pravosodje (168. člen ZUP).

Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP, URS, Ur. l. RS, št.: 56/99 in nasl.) vsebuje pravila o določanju prava, ki ga je treba uporabiti za osebna, družinska, delovno socialna, premoženjska in druga civilnopravna razmerja z mednarodnim elementom (1. člen ZMZPP). V 4. členu ZMZPP (4. člen ZMZPP) je navedeno, da se ta zakon ne uporablja za razmerja, ki so urejena v drugem zakonu ali mednarodni pogodbi. Podpisnici Konvencije o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok (v nadaljevanju Konvencija) sta Slovenija in Švica. Konvencija določa, da se ukrepi, ki jih sprejmejo organi države pogodbenice, zakonito priznajo v vseh drugih državah pogodbenicah. Med drugim se konvencija uporablja za ukrepe, ki se nanašajo na pravico do varstva in vzgoje otrok (glej 3. člen Konvencije).

Odločba švicarskega organa KESB sama po sebi ne učinkuje v pravnem redu Republike Slovenije, vendar jo je v skladu z ZUP dopustno upoštevati kot dokaz o tem, komu so otroci dejansko zaupani v varstvo in vzgojo. Pri tem mora organ opraviti samostojno dokazno presojo in odločiti na podlagi slovenskega materialnega prava, kot izhaja tudi iz sodbe VDSS Psp 190/2023 z dne 6. 3. 2024.