Upravni organ vodi postopek, v katerem je stranka (oz. stranski udeleženec) tuja pravna oseba. Ali mora upravni organ izhodne dopise izdajati v slovenščini ali v tujem jeziku? Je potrebno vlogo v tujem jeziku prevajati oz. zahtevati od stranke, da jo prevede sama, čeprav uradna oseba, ki vodi postopek, razume jezik stranke? Ali je treba uradna pisanja prevesti v jezik tujega državljana, če je ta stranka ali stranski udeleženec v upravnem postopku?

Stranka vloži predlog za obnovo postopka iz razloga novih dejstev in dokazov, ki izhajajo iz tuje listine. Organ pozove stranko, da k predlogu za obnovo postopka predloži tudi overjen prevod tuje listine, s čimer bo lahko preizkusil ali so izpolnjeni pogoji za obnovo postopka. Kakšne so določbe Zakona o splošnem upravnem postopku glede tujih listin? Kaj pomeni, da se zahteva prevod od stranke, če je to potrebno?


Ali isto velja tako za priloge k vlogi kot listine v dokaznem postopku?


Ali se izjave, dane v tujem jeziku, npr. hrvaškem, v zapisnik lahko zapiše v tem jeziku?

Upravni postopek se uradno vodi v slovenskem jeziku ter v jeziku narodne skupnosti na območjih lokalnih skupnosti, kjer pri organu postopek teče, poleg slovenskega jezika tudi v jeziku narodne skupnosti (62. člen ZUP). V tem jeziku se opravljajo vsa dejanja v postopku, razen na območjih, kjer sta pri organu uradna jezika italijanski oz. madžarski jezik, upravni postopek teče tudi v jeziku narodne skupnosti, če stranka vloži zahtevo ali to zahteva kadar koli med postopkom (Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 233). Stranke imajo pravico v postopku uporabljati svoj jezik in spremljati potek postopka po tolmaču, če ne znajo jezika, v katerem teče postopek. Uporaba svojega jezika je namreč eno od poroštev za pravilno ugotovitev dejstev (Androjna, Upravni postopek in upravni spor, 1992 str. 45). Tujcu pripada ta pravica že na podlagi 62. člena Ustave RS (URS, Ur. l. RS, št. 33I/1991 in novele). Organ je dolžan na pravico spremljanja postopka v svojem jeziku stranko opozoriti, vendar ji izdane odločbe ni dolžan prevajati v jezik, ki ga zna (Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 235). Za takšen prevod je dolžna stranka sama poskrbeti (Androjna, Upravni postopek in upravni spor, 1992 str. 44). Celotni postopek kot tudi izhodni dopisi upravnega organa se vodijo v slovenščini oz. jeziku narodne skupnosti. Iz navedenega sledi, da za prevode dopisov v tujem jeziku ni praven podlage, razen če je to jezik narodne skupnosti na območjih, kjer je to tudi uradni jezik.


Uradna oseba, ki vodi obravnavo, mora zagotoviti tek postopka v uradnem jeziku, torej praviloma (le) slovenščini. Podane izjave se sicer zapisuje čimbolj skladno z resničnostjo, a organ mora posrkrbeti za tak način komunikacije, da ustreza zakonskim (in ustavnim) določilom o vodenju postopka v uradnem jeziku.


Pri dokumentaciji v tujem jeziku je treba ločiti med:
1. vlogami oz. formalno popolnostjo, kjer mora vloga z vsemi prilogami biti v slovenščini (gl. 62. člen ZUP), in
2. materialno popolnostjo oz. dokazili, pridobljenimi med ugotovitvenim in dokaznim postopkom (gl. 177. člen ZUP, ki terja prevod, "če je to potrebno"), kjer slovenski prevod oz. zahteva za prevod ni nujna.

Tako izhaja tudi iz sodne prakse. Npr. sodba VS I Up 67/2006, po kateri se pri vlogah, kjer se "formalna popolnost dokazuje z listinami v tujem jeziku, zato je na zahtevo treba predložiti overjeni prevod".

In glede dokazil, sodbe VS I Up 677/99, UpS U 1199/2006, U 152/2004, npr.: "Če so listine sestavljene v tujem jeziku, jih je treba opremiti z overjenim prevodom, če organ oziroma uradna oseba ne razume jezika ... ni treba vedno zahtevati overjenega prevoda. Zato nezakonito ravnanje sodišča (), ko odpravi upravno odločitev, ki temelji na listinah v tujem jeziku…. z utemeljitvijo, da je sodišče ne more preizkusiti, ampak bi moralo od tožeče stranke zahtevati predložitev listine v overjenem prevodu."


Če stranka vloži vlogo v tujem jeziku, to pomeni zahtevek in enako formalno zahtevane priloge, se po 67. členu ZUP taka vloga obravnava kot nepopolna. V tem primeru mora organ stranko v roku petih delovnih dni pozvati, da vlogo v določenem roku dopolni oz. jo vloži v uradnem jeziku. Stranka ima nadalje pravico spremljati potek postopka po tolmaču, vendar na svoje stroške (gl. sedmi odstavek 62. člena ZUP).

Po prvem odstavku 177. člena ZUP pa ima organ diskrecijsko pravico, ali bo zahteval od stranke tudi overjeni prevod listine kot dokazila, če je listina predložena v tujem jeziku (gre za spremenjen 170. člen ZUP/86, po katerem so imeli pripadniki drugih narodov, oziroma narodnosti nekdanje SFRJ pravico, da predložijo tudi listine, ki so bile v njihovem jeziku; Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 558). Diskrecijsko pravico bo uradna oseba, ki vodi postopek, uveljavila v primeru, če ne pozna tujega jezika, v katerem je listina napisana. Prevoda tujih listin, napisanih v italijanskem ali madžarskem jeziku, pa ne smejo zahtevati organi na območjih lokalnih skupnosti, kjer je uradni jezik tudi italijanski, oziroma madžarski jezik, saj ZUP določa, da na teh območjih lahko upravni postopek teče v slovenskem jeziku ali v jeziku narodne skupnosti.

Če področni zakoni nimajo drugače določeno, se tuje pravo po ZUP šteje zgolj kot dejstvo, ne kot pravno pravilo. Po splošnem načelu dokazovanja so uradno znana dejstva tista dejstva, ki so organu znana. Uradne osebe zaradi obsega, kompleksnosti in hitro spreminjajočega se družbenega življenja in pravnega sistema ne morejo biti seznanjene s celotnim veljavnim pravom. Pri tem se šteje, da morajo poznati domače veljavno pravo, medtem ko jih glede tujega prava ZUP izrecno ekskulpira (po Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 488–489). To pomeni, da uradni osebi ni treba poznati tujega prava. Če ji tuje pravo ni znano, mora pa ugotoviti kot pravno pomembno dejstvo, kako tuje pravo ureja določeno pravno razmerje, jo prvi odstavek 168. člena ZUP napotuje, da o tem poizve pri Ministrstvu za pravosodje. Po drugem odstavku 168. člena ZUP lahko organ, ki odloča o zadevi, zahteva od stranke, naj mu predloži javno listino, izdano od pristojnega tujega organa, s katero se potrjuje, katero pravo velja v tuji državi. Kot tuje pravo v prvem odstavku 168. člena ZUP razume tisti pravni red, ki velja v tujih državah. Pri tem je treba upoštevati, da je Republika Slovenija od 1. 5. 2004 polnopravna članica Evropske unije, torej pravni red ES velja na našem ozemlju kot skupno pravo ES neposredno, zato ga morajo organi v celoti poznati in uporabljati. Kot tuje pravo pa ostaja pravo, ki ni del skupnega prava ES, temveč velja le v posameznih državah (po Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 489).

Pri izdaji javnih listin s strani tujih organov pa je potrebno poudariti, da ima tuja listina, ki velja v kraju, kjer je bila izdana, za javno listino – ob pogoju vzajemnosti (velja enak pravni režim glede javnih listin kot v naši državi; pogoj vzajemnosti za potrdila ne velja, postopek overitve takšne listine pa je določen v Zakonu o overitvi listin v mednarodnem prometu (ZOLMP-1, Ur. l. RS, št. 9/17) oz. v ustreznem mednarodnem sporazumu ali konvenciji) in ob pogoju, da je overjena po predpisih –, enako dokazno moč kakor domača javna listina (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006). Po sodni praksi v Sloveniji priznamo v tuji državi že overjeni fotokopiji enako dokazno moč kot domači javni listini (sodba VS RS U 1173/92-11, gl. Jerovšek et. al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 501).