Upravni organ je z odločbo zavezancu naložil plačilo denarne obveznosti, ki je ni izpolnil v določenem roku. Zanima nas, ali mora organ, ki je odločbo izdal, pred posredovanjem izvršljive odločbe organu, pristojnemu za izvršbo denarnih obveznosti po posebnem zakonu, izdati sklep o dovolitvi izvršbe po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Nadalje se zastavlja vprašanje, ali je izdaja sklepa o dovolitvi izvršbe po ZUP predvidena zgolj v primerih upravne izvršbe nedenarnih obveznosti, medtem ko se pri upravni izvršbi denarnih obveznosti izvršba opravi neposredno po posebnem izvršilnem postopku. V zvezi s tem se postavlja tudi vprašanje, ali se 30-dnevni rok za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe iz drugega odstavka 290. člena ZUP nanaša le na primere, ko organ sam opravlja upravno izvršbo.

Pri presoji navedenih vprašanj je treba izhajati iz ureditve izvršljivosti in izvršbe upravnih odločb po ZUP ter iz razmejitve med upravno izvršbo in izvršbo denarnih obveznosti po posebnem zakonu. Po ZUP se odločba, izdana v upravnem postopku, izvrši, ko postane izvršljiva (282. člen ZUP). Upravno izvršbo praviloma opravlja organ, ki je odločil o zadevi na prvi stopnji, če ni s posebnim predpisom določen drug organ (prvi odstavek 289. člena ZUP).

Drugi odstavek 289. člena ZUP določa posebno ureditev za izvršbo denarnih obveznosti, saj se upravna izvršba denarnih obveznosti opravi po postopku, predpisanem za izvršbo davčnih obveznosti, in sicer po Zakonu o davčnem postopku (ZDavP-2, Ur. l. RS, št. 13/11 in nasl.). To pomeni, da v takih primerih izvršbe ne opravlja organ, ki je izdal izvršilni naslov, temveč davčni organ po pravilih posebnega izvršilnega postopka – povedano torej pomeni, da izvršbo na denarnih sredstvih vedno vodi Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS).

Sklep o dovolitvi izvršbe po ZUP je procesni akt, ki ga izda organ, ki je pristojen za upravno izvršbo, kadar ta organ izvršbo tudi sam opravlja (290. člen ZUP). Namen sklepa je ugotovitev izvršljivosti odločbe ter določitev načina izvršbe. Sistematična razlaga določb ZUP pokaže, da je izdaja sklepa o dovolitvi izvršbe vezana na primere, ko izvršbo vodi organ, ki je pristojen za upravno izvršbo in jo tudi dejansko opravlja, kar se v praksi nanaša predvsem na izvršbo nedenarnih obveznosti.

Kadar pa gre za denarno obveznost, ZUP določa drugačen procesni režim. V teh primerih organ, ki je odločbo izdal, na odločbi potrdi njeno izvršljivost in jo pošlje v izvršitev organu, ki je pristojen za izvršbo denarnih obveznosti po posebnem zakonu (četrti odstavek 290. člena ZUP). Sklep o dovolitvi izvršbe po ZUP v takih primerih ni predviden, saj ta organ ne opravlja izvršbe; sklep o izvršbi namreč izda organ, ki je pristojen za izvršbo, konkretno davčni organ na podlagi 143. členu ZDavP-2.

Takšna razlaga izhaja tudi iz upravnopravne teorije, po kateri je sklep o dovolitvi izvršbe procesno vezan na primere, ko izvršbo opravlja organ, ki je odločil o zadevi, medtem ko je pri denarnih obveznostih zakonodajalec vzpostavil poseben izvršilni postopek prek davčnega organa (glej Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2024, str. 267–281). Davčnopravna teorija dodatno poudarja, da se davčna izvršba uporablja tudi za izterjavo denarnih obveznosti, ki ne izvirajo neposredno iz davčnega razmerja, kadar drug zakon napoti na uporabo davčnega izvršilnega postopka, pri čemer davčni organ izda sklep o davčni izvršbi kot samostojen izvršilni akt (glej Jerovšek idr., Zakon o davčnem postopku s komentarjem, 2008, str. 352–360).

Glede 30-dnevnega roka iz drugega odstavka 290. člena ZUP je treba poudariti, da gre za rok, ki je določen, da bi se v javnem interesu, ko gre za oficialne zadeve, oz. v interesu nasprotne stranke, ko gre za izvršbo na predlog stranke, obveznost iz izvršilnega naslova čimprej izvršila. S tem se tudi stremi k načelu enakosti strank pred zakonom. Ta rok je zato instrukcijske narave, kar pomeni, da organ z njim ni omejen, izvršbo je treba izvesti pač čimprej, saj upravne obveznosti (razen davčnih po ZDavP.2) ne zastarajo. Ta rok velja nadalje po ZUP kot lex generalis, če poseben zakon en določa drugačne časovne dimenzije. Zato velja v vseh vrstah izvršbe, upoštevaje še vprašanje pristojnosti za izvršbo.

Na rok 30 dni od izvršljivosti izvršilenga naslova za izdajo sklepa o izvršbi je tako vezan organa, ki je pristojen za upravno izvršbo. Ker se sklep o dovolitvi izvršbe izda le v primerih, ko organ sam opravlja izvršbo, se navedeni rok nanaša na primere upravne izvršbe nedenarnih obveznosti, ne pa na v tem smislu tudi na primere denarnih obveznosti, ki se izvršujejo po posebnem izvršilnem postopku. Po analogiji pa se mora zaradi zaščite javnega interesa in pravic strank ravnati tudi v primeru, ko izdajatelj izvršilnega naslova, ker gre za denarne obveznosti, ni pristojen za izdajo sklepa o izvršbi. Tedaj mora v danem roku opremiti izršilni naslov s potrdilom o izvršljivosti in davčnemu organu predlagati uvedbo izterjave oz. v 30 dneh od nastopa izvršljivosti zadevo na prej opisan način predati organu, ki je pristojen za izvršbo.

Takšno razumevanje je skladno tudi s stališči Upravne svetovalnice, v kateri je bilo večkrat poudarjeno, da se sklep o dovolitvi izvršbe po ZUP izda le v primerih, ko upravno izvršbo opravlja organ, ki je odločil o zadevi na prvi stopnji, medtem ko se pri denarnih obveznostih, za katere ZUP napotuje na uporabo davčnega izvršilnega postopka, izvršba opravi neposredno po pravilih posebnega zakona na podlagi izvršljive odločbe kot izvršilnega naslova (glej npr. primere Načini izvršbe po ZUP, Vrsta izvršbe in izvršilni organ ter Postopanje (inšpekcijskega) organa, ko stranka ne izvede naloženega v odločbi).