Upravni organ je po uradni dolžnosti izdal odločbo v posebnem upravnem postopku (npr. CSD o razrešitvi skrbnika za posebni primer, ki ga je v denacionalizacijskem postopku postvila upravna enota lastniku neznanega premoženja kot predmeta denacionalizacije, pri čemer je bil skrbnik tuj državljan). Stranka/skrbnik je prenesel dodeljena sredstva (vrednostne papirje in prihodke) na bančni račun v tujino in izkazal nevestno delo, zato ga je skrbstveni organ razrešil. V odločbi o razrešitvi je bila naložena določena obveznost vračila teh sredstev (nakazila na račun v Slovenijo), pri čemer je organ določil nesuspenzivnost pritožbe. Stranka je zoper odločbo vložila pritožbo. Kako čimprej pravilno izvesti izvršbo? Za katero vrsto izvršbe gre v tem primeru? Ali mora upravni organ kot izdajatelj matične odločbe izdati sklep o dovolitvi izvršbe ali to stori drug pristojen organ (sodišče?)?

Odločba, izdana v upravnem postopku, se v skladu s 282. členom ZUP izvrši, ko postane izvršljiva; izvršljiva postane praviloma z dokončnostjo, razen če gre za odločbo, ki zaradi nesuspenzivnosti pritožbe postane izvršljiva že z vročitvijo (224. člen ZUP). Z izvršbo se prisiljuje zavezanca k izpolnitvi obveznosti, ker le-te prostovoljno ni izpolnil, pri čemer gre pri izvršbi odločbe, izdane po uradni dolžnosti, posebej za varstvo javne koristi. Izvršba se začne z izdajo sklepa o izvršbi. Sklep se izda za izpolnitev obveznosti, naložene v postopku po uradni dolžnosti, za kar je pristojen organ, ki je odločbo izdal, če gre za upravno izvršbo. Če pa gre za sodno ali davčno izvršbo, mora izdajatelj izvršilnega naslova posredovati predlog izvedbe izvršilnega postopka sodišču ali davčnemu organu.


Za katero vrsto izvršbe gre in kateri je pristojni izvršilni organ, je odvisno od predmeta obveznosti, naložene z izvršljivo upravno odločbo. 288. člen ZUP določa, da se upravna izvršba opravi za izpolnitev denarnih in nedenarnih obveznosti, razen prisilne izterjave iz dolžnikovega nepremičnega premoženja in deleža družbenika, ki se opravi po sodni izvršbi (slednjo ureja Zakon o izvršbi in zavarovanju, ZIZ, Ur. l. RS, št. 3/07 in novele).

V konkretnem primeru gre očitno vsaj delno za neizpolnitev denarnih obveznosti, saj bi morala stranka iz enega na drug račun nakazati denarna sredstva. Zato gre za davčno izvršbo, ki se izvaja po Zakonu o davčnem postopku (ZDavP-2, Ur. l. RS, št. 13/11 in novele). Ta zakon omogoča tudi sodelovanje davčnih organov različnih držav pri izvršbi dolžnikov v članicah EU. Izdajatelj odločbe (CSD) mora torej nemudoma odstopiti izvršitev odločbe, na kateri najprej potrdi nastop izvršljivosti, davčnemu organu, ki je FURS za nedavčne denarne obveznosti. V preostalem delu odločbe v zvezi z odvzemom statusa (skrbnika), pa gre za upravno odločbo po ZUP.

Način izvršbe mora biti tak, da se z njim odredi najprimernejše izvršilno sredstvo in določi tudi razumen rok za izvršitev naloženega dejanja. Izbira načina in sredstev izvršbe morata biti v skladu z 285. členom ZUP, to je način, ki je za zavezanca najmilejši, pa se z njim doseže namen izvršbe (Jerovšek et at., ZUP s komentarjem, 2004, str. 785).