Organ je po pravnomočnosti odločbe pridobil novo dokazno sredstvo, ki dokazuje drugačno odločilno dejstvo, kot je bilo odločeno z odločbo, vendar je zamudil subjektivni prekluzivni rok za obnovo postopka. Kasneje je organ pridobil drugačen dokaz, ki pa dokazuje enako dejstvo, kot je bilo že ugotovljeno, ko je organ zamudil subjektivni rok za obnovo postopka. Ali lahko organ na podlagi novega dokaza obnovi postopek, čeprav gre za enako dejstvo?

Pravnomočno urejeno razmerje se lahko odpravi, razveljavi ali spremeni le z izrednimi pravnimi sredstvi, kot jih določa ZUP ali poseben zakon (več o tem v primeru Izredna pravna sredstva v primeru kršitve stvarne pristojnosti in materialnega prava - Upravna svetovalnica). Obnova postopka je namenjena spremembi dokončno oz. pravnomočno urejenih upravnopravnih razmerij, pri katerih pravic ali pravnih interesov strank ni mogoče varovati v novem upravnem postopku oz. drugem sodnem postopku. Postopek se lahko obnovi deloma ali v celoti. Obnova postopka je usmerjena v izdajo nove in drugačne odločbe od tiste, ki je bila že izdana v upravnem postopku in je za stranko lahko ugodnejša ali pa manj ugodna. Z novo odločbo se lahko pusti v veljavi tudi prejšnja odločba, če se ugotovi, da so pogoji za obnovitev postopka sicer podani, niso pa izpolnjeni pogoji za izdajo drugačne odločbe (Kovač in Kerševan (ur.), KZUP, 2022, 2. knjiga, str. 637 - 638).

V 260. členu ZUP je določeno, da se obnovi postopek, ki je bil končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (tj. zoper dokončno odločbo v upravnem postopku). Iz te določbe izhajata dve lastnosti postopka, ki sta vezani na odločbo in morata biti podani, da se postopek lahko obnovi (prav tam):

1. postopek mora biti končan z odločbo,
2. odločba mora biti dokončna, kar pomeni, da zoper njo ni rednega pravnega sredstva

Postopek, ki je bil končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, se lahko obnovi, če je podan kateri od razlogov, ki so navedeni v 260. členu ZUP. Določba 260. člena ZUP v točkah od 1 do 10 razloge za obnovo postopka taksativno našteva, kar pomeni, da obnovitvenih razlogov ni mogoče širiti na podobne primere ter zunaj zakonsko določenih okvirov. Po 1. točki 260 člena ZUP se postopek lahko obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oz. dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. To pomeni, da je obnovitveni razlog lahko le okoliščina, ki se nanaša na relevantno dejansko stanje za odločanje v upravnem postopku.

Novo dejstvo, ki je pogoj za obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP, je moralo obstajati že v času prejšnjega postopka, vendar je bila odločba izdana ne glede na to dejstvo, ker se zanj ni vedelo. Novo dejstvo ni dejstvo, ki je bilo na primer navedeno v vlogi stranke ali pa je izhajalo iz uradnih evidenc, organ pa je to dejstvo spregledal oz. ga je v prejšnjem postopku z vpogledom v njemu dostopne javne evidence ni preverjal, čeprav bi ga lahko. Novo dejstvo mora biti posebej kvalificirano, kar pomeni, da mora biti sposobno, da bi samo zase ali v zvezi z že ugotovljenimi dejstvi pripeljalo do drugačne odločbe, če bi se zanj vedelo in ga upoštevalo že v prejšnjem postopku. Zgolj sklicevanje na obstoj novega dejstva za obnovo postopka ne zadošča. Novo dejstvo se lahko uveljavlja le skupaj z dokazom, s katerim naj bi se dokazalo novo dejstvo, ki je razlog za obnovo postopka. Kot dokaz se lahko uporabi kakršenkoli dokaz, tj. nov ali pa tisti, ki je bil uporabljen že v prvem postopku.

Nov dokaz, ki je tudi pogoj za obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP, je samo tak dokaz, ki je obstajal že v prejšnjem postopku, vendar takrat ni bil znan, ker se zanj ni vedelo ali pa se je zanj vedelo, vendar se ni mogel uporabiti. Nov dokaz mora biti tako kot novo dejstvo posebej kvalificiran, torej tak, da bi lahko sam zase ali v zvezi z že izvedenimi dokazi pripeljal do drugačne odločbe, če bi bil uporabljen v prejšnjem ugotovitvenem postopku. Nov dokaz je lahko razlog za obnovo postopka le, če bi njegova izvedba vodila v drugačno oz. drugače ugotovljeno dejansko stanje, kar bi posledično lahko pripeljalo do drugačne odločitve v zadevi (prav tam str. 642 – 646).

Za predlaganje obnove postopka s strani upravičenih subjektov (stranka, državni tožilec, višji državni odvetnik) in za začetek postopka po uradni dolžnosti veljata dva zakonita in nepodaljšljiva roka, to sta subjektivni in objektivni rok. Oba roka morajo upoštevati vsi upravičeni predlagatelji in organ, če začne postopek po uradni dolžnosti in sta za vse obnovitvene razloge enaka. Tako subjektivni rok znaša en mesec, objektivni rok pa znaša 3 leta in je le v nekaj zakonsko določenih izjemah lahko daljši (4. in 5. odstavek 263. člena ZUP).

Če je podan obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP, začne subjektivni rok enega meseca za organ teči od dneva, ko za odločanje o obnovi pristojni organ izve za nova dejstva oz. nove dokaze. Po preteku treh let od dokončnosti odločbe pa se obnova postopka na podlagi 4. odstavka 263. člena ZUP ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti (več v primeru Obnova postopka po uradni dolžnosti in začetek teka subjektivnega roka za organ - Upravna svetovalnica; prav tam str. 674 in 679 - 680).

V primeru, če je organ po pravnomočnosti odločbe pridobil nov dokaz, ki dokazuje drugačno dejstvo, kot je bilo ugotovljeno v odločbi in je že zamudil subjektivni rok za obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP, postopek lahko obnovi na podlagi kasneje pridobljenega dodatnega novega dokaza, ki se nanaša na dejstvo, za katero je organ izvedel že prej. Tako subjektivni rok začne teči znova. Nov dokaz je lahko razlog za obnovo postopka le, če bi njegova izvedba vodila v drugačno oz. drugače ugotovljeno dejansko stanje, kar bi posledično lahko pripeljalo do drugačne odločitve v zadevi. Novo dejstvo pa se lahko uveljavlja le skupaj z dokazom, s katerim naj bi se dokazalo novo dejstvo, ki je razlog za obnovo postopka.