Etažni lastiki večstanovanjske stavbe so upravnika pooblastili, da v njegovem imenu poda vlogo oz. prijavo na javni razpis za dodelitev sredstev za subvencioniranje vgradnje dvigal v večstanovanjske stavbe in da jih zastopa v navedenem postopku. Ker je bila vloga pomanjkljiva je organ pozval upravnika k odpravi pomanjkljivosti. Po pozivu organa je bila vloga dopolnjena z novimi popravljenimi pooblastili in z dopolnjenimi osebnimi podatki lastnikov, pri čemer upravnik popravljenega pooblastila in dopolnjenih podatkov enega od etažnih lastnikov ni predložil. Navedeni etažni lastnik je bil namreč takrat službeno odsoten, zato tudi ni vedel, da mu je upravnik v poštni predal pustil v podpis novo pooblastilo za zastopanje in razpredelnico v katero naj bi vpisal svoje identifikacijske podatke. Organ je izdal odločbo o dodelitvi sredstev za subvencioniranje, v kateri pa navedeni etažni lastnik kot upravičenec do dela sredstev, ni naveden. Ali lahko na podlagi 103. člena ZUP vloži zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje? Ali se lahko zoper odločbo pritoži iz razloga, ker ga organ ni vključil v postopek in iz razloga, ker naj bi ga pooblaščenec malomarno zastopal ter da ni imel možnosti izjave in v zvezi s tem uveljavlja kršitve 7., 9., 22. in 229. člena ZUP?

V primeru javnih razpisov gre za javnopravno zadevo v smislu 4. člena ZUP, v kateri se določbe ZUP smiselno uporabljajo, kolikor področje ni urejeno z drugim zakonom (glej tudi sodbo UPRS I U 918/2021-27 z dne 21. 9. 2023).

Na podlagi drugega odstavka 48. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1, Ur. l. RS, št. 69/03 in nasl.) je upravnik večstanovanjske stavbe pooblaščenec etažnih lastnikov, ki zastopa etažne lastnike v poslih, ki se nanašajo na upravljanje večstanovanjske stavbe in ki skrbi, da se izvršujejo pravice in obveznosti iz sklenjenih poslov. Dejanja pooblaščenca, kadar so opravljena znotraj danih pooblastil, imajo enako pravno veljavo kot dejanja same stranke. Eventualno nekakovostno zastopanje upravnika ne spada med kršitve pravil postopka, posledice takšnega zastopanja ne more nositi organ, ki vodi in odloča v navedenem postopku, gre namreč za vprašanje odnosa med pooblastiteljem in pooblaščencem.

Organ mora po uradni dolžnosti paziti, ali ima pooblaščenec pooblastilo za zastopanje oziroma ali pooblaščenec opravlja dejanja v mejah pooblastila, ki ga je dala stranka (prim. drugo točko prvega odstavka 129. člena ZUP, četrto točko 237. člena ZUP in deseto točko 260. člena ZUP). Če pooblaščenec ne predloži pooblastila ali organ dvomi v pristnost pooblastila, kot tudi v drugih primerih, ko ugotovi, da je pooblastilo pomanjkljivo, pozove stranko ali pooblaščenca, da predloži pooblastilo oziroma odpravi pomanjkljivosti v roku, ki ga določi (drugi odstavek 56. člena ZUP). Izjemoma organ lahko dovoli, da procesna dejanja opravi oseba, ki ni predložila pooblastila, vendar ji naloži, da v določenem roku predloži pooblastilo in z njim izkaže tudi obstoj pooblastila za že opravljena dejanja oziroma odobritev opravljenih dejanj. V tem primeru do predložitve pooblastila ni dovoljeno izdati odločbe. Če pooblastilo ni predloženo, pa se opravljena dejanja ne upoštevajo oziroma se vloga, ki jo je vložil pooblaščenec, zavrže (šesti odstavek 56. člena ZUP).

Iz opisa dejanskega stanja v vprašanju izhaja, da so etažni lastniki upravniku podelili pooblastilo za vložitev vloge za prijavo na javni razpis, vendar je organ zahteval odpravo pomanjkljivosti pooblastil v skladu z drugim odstavkom 56. člena ZUP. Ker pooblaščenec za enega od etažnih lastnikov pomanjkljivosti ni odpravil, bi organ moral postopati po petem in šestem odstavku 55. člena ZUP, kar pomeni, da bi po pozivu vlogo moral zavreči. V obravnavanem primeru pa organ vloge ni zavrgel, ampak je odločil le o zahtevkih etažnih lastnikov, ki so odpravili pomanjkljivost.

Zahtevek preostalega etažnega lastnika tako ostaja nerešen, organ pa se mora do njega še opredeliti. Iz vprašanja ni razvidno, ali je organ vročal odločbo tudi omenjenemu etažnemu lastniku. Toda to ne spremeni dejstva, da o njegovem zahtevku ni odločeno, če odločitev o njegovem zahtevku ni del izreka odločbe, saj ni mogoče le domnevati, da je bil zahtevek zavrnjen, če so v izreku navedeni etažni lastniki, ki jim je organ priznal pravico, saj se do zahtevka dotičnega etažnega lastnika očitno ni opredelil. Spregledani etažni lastnik v takem primeru nima pravnega interesa za izpodbijanje odločbe v pritožbenem postopku, saj o njegovem pravnem položaju ni odločeno, z izpodbijanjem odločbe pa ne bi mogel izboljšati svojega pravnega položaja. Zaradi navedenega tudi ni mogoče govoriti o zamudi, zaradi katere bi etažni lastnik lahko uveljavljal pravico do vrnitve v prejšnje stanje. V dani situaciji mora od organa zahtevati, da odloči tudi o njegovem zahtevku z dopolnilno odločbo (po 220. členu ZUP, glej tudi primer Odločanje o pritožbi, ko z odločbo prve stopnje ni bilo odločeno o vseh vprašanjih postopka) oziroma da eventualno vloži pritožbo zaradi molka organa, če se je iztekel rok za odločitev (222. člen ZUP). V obeh primerih je smiselno, da hkrati odpravi pomanjkljivosti oziroma organu sporoči, da bo v postopku nastopal sam oziroma da ga ne bo zastopal upravnik kot pooblaščenec.

Iz vprašanja ni razvidno, da bi bilo poseženo v načelo zaslišanja stranke po 9. členu ZUP, saj je bila stranki dana možnost sodelovanje preko pooblaščenega upravnika. Prav tako ni mogoče utemeljevati kršitve načela varstva pravic strank iz 7. člena ZUP, ker je bila možnost sodelovanja v postopku procesno omogočena, stranka pa ni bila prikrajšana v procesni udeležbi. Nadalje iz dejanskega stanja ne izhajajo elementi kršitve glede pristojnosti organa po 22. členu ZUP, saj ni podanih okoliščin, da bi bila odločba izdana s strani nepristojnega organa ali ob neupoštevanju pristojnostnih določb.

Ob tem je treba izpostaviti, da ima etažni lastnik status stranke že na podlagi 48. člen SZ-1, neodvisno od obstoja ali vsebine individualnih pooblastil. Če predpis lokalne skupnosti kot upravičence subvencije določa vse etažne lastnike, pri čemer je materialni pogoj vezan zgolj na doseženo soglasje lastnikov po 75 % večini po SZ-1, bi morali biti v odločbi o priznani subvenciji navedeni vsi etažni lastniki kot upravičenci. Podatki o etažnih lastnikih so preverljivi preko elektronske zemljiške knjige, zato bi moral organ pri ugotavljanju upravičencev upoštevati podatke zemljiške knjige, ne pa izključno podatkov, posredovanih pooblaščencu.