Ali mora biti vloga (npr. zahteva za seznanitev z lastnimi osebnimi podatki), ki jo vloži oseba z odvzeto poslovno sposobnostjo, pred začetkom obravnave in s tem vodenjem postopka, posredovana v potrditev skrbniku, ki stranko zastopa?

Skladno s 49. členom ZUP mora organ ves čas postopka po uradni dolžnosti preverjati, ali ima oseba, ki nastopa kot stranka, sposobnost biti stranka oz. ali je procesno nesposobna stranka ustrezno zastopana po svojem zakonitem zastopniku (glej primer Opravilna in poslovna sposobnost). Če oseba nima procesne sposobnosti, sama namreč ne mora nastopati samostojno v upravnem postopku in jo mora skozi celoten tek upravnega postopka zastopati njen zakoniti zastopnik, določen z zakonom ali odločbo sodišča ali skrbstvenega organa. Odsotnost takšnega zastopstva predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka po drugi točki drugega odstavka 237. člena ZUP, kar potrjuje tudi sodna praksa (glej sodbo UPRS I U 1466/2021-40 z dne 4. 11. 2021).

ZUP v prvem odstavku 46. člena opredeljuje pojem procesne sposobnost kot možnost stranke, da sama opravlja dejanja v postopku. Teorija to dopolnjuje z zahtevo po veljavnosti opravljenih procesnih dejanj, saj dejanje, ki ga opravi procesno nesposobna stranka, ni veljavno. Procesna sposobnost je v upravnem postopku izenačena s popolno poslovno sposobnostjo Nanaša se na sposobnost fizične osebe, da samostojno sklepa pravne posle, pridobiva pravice in se zavezuje, torej da samostojno nastopa v pravnem prometu (po Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2022, 1. knjiga, str. 348-351).

Poslovna sposobnost obsega dva temeljna elementa (glej primer Ravnanje organa/uradne osebe pri ugotavljanju procesne sposobnosti zavezanca):

-    pravna sposobnost, ki pomeni sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti in je po vsebini praktično enaka sposobnosti biti stranka v upravnem postopku po 42. členu ZUP,

-    poslovna sposobnost v ožjem smislu, ki pomeni sposobnost veljavno oblikovati in izraziti svojo voljo glede pravic in obveznosti.

Skladno z 295. členom Družinskega zakonika (DZ, Ur. l. RS, št. 15/17 in nasl.) se šteje, da je oseba s popolnim odvzemom poslovne sposobnosti postavljena pod skrbništvo in zato ne more samostojno opravljati nobenih pravnih poslov, medtem ko lahko oseba z delnim odvzemom poslovne sposobnosti opravlja le tiste pravne posle, ki so ji dovoljeni oziroma za katere ne potrebuje odobritve skrbnika. Kadar je odrasla oseba s sodno odločbo postavljena pod skrbništvo, se zanjo v skladu z 242. členom DZ praviloma imenuje skrbnik iz kroga njenega zakonca, zunajzakonskega partnerja ali sorodnikov; za skrbnika se lahko imenuje tudi pravna oseba, npr. center za socialno delo (CSD), ki za izvajanje skrbništva pooblasti svojega delavca. V skladu z 244. členom DZ se lahko z odločbo omeji skrbnikove pravice in določi, da posamezne naloge namesto skrbnika opravlja CSD. V takem primeru skrbnik oziroma CSD nastopa kot zakoniti zastopnik stranke v smislu 47. člena ZUP. Zakoniti zastopnik je torej postavljen oblastno (več v Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 112 in nasl.) njegov obseg zastopanja pa je popoln, torej opravlja vsa procesna dejanja v imenu stranke, razen če predpisi zahtevajo za posamezna dejanja posebno dovoljenje.

Dejanja, ki jih je morebiti opravila procesno nesposobna stranka, niso veljavna, saj taka oseba ne more samostojno nastopati v postopku. To izhaja že iz samega bistva (delnega) odvzema poslovne sposobnosti, ki je v tem, da izjava volje, ki jo poda poslovno nesposobna oseba, ne more imeti nikakršnih pravnih posledic (glej sklep VSRS I Up 148/2024 z dne 6. 6. 2024 in sklep VSRS X Ips 193/2017 z dne 5. 7. 2017).

V danem primeru je za pravilno obravnavo prejete zahteve treba najprej razjasniti, ali vlagatelj uveljavlja pravico do vpogleda po ZUP ali pravico do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki po Splošni uredbi o varstvu podatkov (Splošna uredba; Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES), saj gre za vsebinsko in postopkovno povsem različna instituta.

Če gre za zahtevo, vezano na upravni postopek, se uporablja 82. člen ZUP, ki ureja pravico stranke oz. osebe s pravnim interesom do vpogleda v upravni spis. Ta pravica je vezana na konkretni upravni postopek in omogoča dostop do celotnega spisa oz. dokumentov v njem, vključno z dokumenti, ki vsebujejo osebne podatke.

Če pa gre za zahtevo po 15. členu Splošne uredbe, so predmet obravnave zgolj lastni osebni podatki vlagatelja, ki jih upravljavec obdeluje pri svojem delovanju. Za uveljavljanje pravice do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki ni treba nastopati kot stranka v postopku, prav tako ni treba izkazovati pravnega interesa (glej mnenje Informacijskega pooblaščenca št. 07121-1/2025/629 in 07121-1/2025/630 z dne 23. 5. 2025). Toda zaradi podrejene oz. smiselne rabe ZUP v postopkih uveljavljanja pravic po Splošni uredbi (glej 13. in 14, členSplošne uredbe), se lahko postopek uvede in vodi le v razmerju do osebe, ki ima procesno sposobnost, oz. z njenim zakonitim zatopnikom.

Glede na to, da je vlagatelju odvzeta poslovna sposobnost in ne more veljavno nastopati v postopkih pred organi, mora organ prejeto zahtevo za seznanitev z lastnimi osebnimi podatki pred nadaljnjo obravnavo posredovati njegovemu zakonitemu zastopniku – skrbniku (CSD). Ne glede na to, ali bi bila zahteva obravnavana kot zahteva za vpogled v spis po ZUP ali kot zahteva za seznanitev z osebnimi podatki po Splošni uredbi o varstvu podatkov, jo lahko v imenu stranke z odvzeto poslovno sposobnostjo veljavno vloži oz. potrdi le skrbnik. Dokler skrbnik zahteve ne potrdi, ali je ne vloži skrbnik v imenu stranke sam, organ postopka ne sme voditi.