Upravna enota v postopku, ki ga vodi po uradni dolžnosti, v okviru pravne pomoči zaprosi drugo upravno enoto za zaslišanje priče. Priča po zaslišanju zahteva povračilo potnih stroškov. Katera upravna enota je pristojna za izdajo sklepa o povračilu potnih stroškov priči, ki je bila zaslišana pred zaprošeno upravno enoto?

Pravna pomoč (auxilius iuris) je izjema glede na pravilo, da lahko vsak organ opravlja procesna dejanja samo na območju svoje krajevne pristojnosti. Če mora organ določeno dejanje npr. zaslišanje priče, lahko pričo povabi le izjemoma, če bi bilo za odločitev nujno, sicer pa mora zaprositi za pravno pomoč krajevno pristojni organ (tako določa 33. člen ZUP). To je posledica temeljnega načela ekonomičnosti (14. člen ZUP). Gre torej za institut, preko katerega opravlja posamezna dejanja v postopku organ, ki ni pristojen za vodenje in odločanje v določeni upravni zadevi. Pravno pomoč so dolžni dajati drug drugemu državni organi in organizacije, ki imajo pooblastilo za odločanje o upravnih zadevah, na enak način so si med sabo dolžni dajati pravno pomoč tudi organi lokalne samouprave. Pristojni organ, ki vodi zadevo za pravno pomoč zaprosi z zaprosilom (dopisom), v katerem navede, kakšno pravno pomoč naj mu nudi zaprošeni organ, ta pa jo mora nuditi čim prej, najpozneje v 30 dneh od zaprosila (Kovač in Jerovšek, 2024, Upravni postopek in upravni spor, str. 92).

Organ je pri opravi dejanja, za katerega je zaprošen, dolžan ravnati po istih pravilih, kot bi dejanje opravil pristojni organ, torej je dolžan spoštovati splošne določbe ZUP (na primer določbe o izločitvi, vabilih, zapisnikih itd.) in njegove posebne določbe o opravi dejanj (na primer glede zaslišanja prič). Stranke je dolžan obvestiti o procesnih dejanjih in dokazih, ki jih bo izvedel, in sicer za to, da bo lahko njihovi izvedbi prisostvovala ter zavarovala in uveljavila svoje pravice (7. člen ZUP). Pomembno je, da stranka izključno zaradi okoliščine, da je dejanje opravil za odločanje nepristojen organ, ne sme biti v slabšem položaju, kot bi bila, če bi dejanje opravil pristojni organ (Sitar v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2022, 1. knjiga, komentar k 33. členu, str. 283).

V 119. člen ZUP se ureja povračilo stroškov pričam, izvedencem in tolmačem ter stroškov v zvezi z delom uradnih oseb. Tem stroškom je skupno, da nastanejo organu v zvezi z udeležbo oseb pri procesnih dejanjih. Stroški prič, izvedencev in tolmačev so primarno stroški organa, ki nekoga pozove k pričanju ali ga postavi kot izvedenca ali tolmača. Organ je dolžan poskrbeti za odločitev o stroških in tudi za poplačilo. Zaradi poziva k pričanju oziroma sklepa o postavitvi izvedenca ali tolmača so namreč v pravnem razmerju z organom, ne s stranko, ne glede na to, ali so stranke predlagale osebo za pričo, izvedbo dokaza z izvedencem ali so uveljavljale pravico do tolmača. Zato je v nasprotju s procesnim položajem teh udeležencev, če bi organ povračilo njihovih stroškov prevalil neposredno na stranko tako, da bi jim ta neposredno plačevala stroške na njihov račun. Če bodo stranke v skladu s 113. in 114. členom ZUP po končanju postopka zavezane k plačilu teh stroškov, jih bodo morale poravnati organu. Tudi zato lahko organ zahteva, da stranke, v interesu katerih se opravlja zaslišanje, izvedenstvo ali tolmačenje, založijo predujem stroškov, ki glede tega lahko nastanejo (o tem glej 115. člen ZUP).

Priče, izvedenci in tolmači so v skladu s prvim odstavkom 119. člena ZUP upravičeni do povračila potnih stroškov, izdatkov za bivanje in izgubljen zaslužek, če jim v času sodelovanja v postopku ne pripada zaslužek.

V skladu z drugim odstavkom 119. člena ZUP morajo priče, izvedenci in tolmači zahtevati povračilo pri zaslišanju, tolmačenju oziroma pri oddaji izvedenskega mnenja, sicer izgubijo to pravico. Uradna oseba, ki vodi postopek, jih mora na to opozoriti, prav tako mora opozoriti, da pozneje pravice ne bo mogoče več uveljaviti. Opozorilo se zapiše v zapisnik, prav tako odziv priče, izvedenca ali tolmača, da uveljavljajo pravico ali, da se ji odpovedujejo (glej Remic v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2022, 1. knjiga, komentar k 119. členu, str. 726 in 727, glej tudi primer Vračilo potnih stroškov pričam).

V skladu s tretjim odstavkom 119. člena ZUP znesek povračil ugotovi s posebnim sklepom organ, ki vodi postopek, ki hkrati določi, kdo jih mora plačati in v katerem roku. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Sklep se izda po pričanju, po opravljenem izvedenstvu ali tolmačenju in se ne čaka na končanje postopka. Povračilo zadevnih stroškov namreč ni povezano s končanjem postopka, v smislu, da bi bilo za odločanje treba ugotoviti, kdo nosi stroške postopka. Gre namreč za stroške, ki jih upravičenci uveljavljajo do organa, zato ni razloga, da bi organ čakal z odločitvijo do končanja postopka. Kolikor se postopek po pričanju, izvedenstvu ali tolmačenju ne nadaljuje, ker ugotovljeno dejansko stanje omogoča izdajo odločbe ali sklepa, s katerim se postopek konča, se sicer o stroških pričanja, izvedenstva ali tolmačenja lahko odloči tudi v končnem aktu. Odločitev o stroških priče, izvedenca ali tolmača, se vroči tudi stranki, ki ima pravico do pritožbe, saj odločitev vpliva na obseg končnih stroškov postopka, ki lahko bremenijo stranko. Pritožba zoper sklep ne zadrži izvršitve če v sklepu ni določeno drugače (glej 258. člen ZUP) (prav tam, str. 727).

Podrobneje povračilo zadevnih stroškov ureja Pravilnik o stroških v upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 86/05, v nadaljevanju Pravilnik). V skladu z drugim odstavkom 20. člena Pravilnika se povračilo stroškov priči, izvedencu ali tolmaču izplača po dokončnosti posebnega sklepa, s katerim je odločeno o njihovih stroških. 21. člen Pravilnika določa da, če se zaslišanje, izvedensko delo ali tolmačenje opravi pred zaprošenim organom, organ, ki vodi postopek, pa mu ni vnaprej poslal potrebnega zneska za kritje stroškov, izplača zaprošeni organ stroške iz svojih sredstev, organ, ki vodi postopek, pa mu mora na njegovo zahtevo izplačani znesek povrniti.

Če se sklep o povračilu stroškov pričanja izda po pričanju in se ne čaka na končanje postopka, je v primeru oprave zaslišanja pred zaprošenim organom, za njegovo izdajo pristojen slednji, saj gre za organ, ki (je) vodi(l) opravo procesnega dejanja zaslišanja in s tem postopek v tem delu v smislu tretjega odstavka 119. člena ZUP.

Če pa se o povračilu stroškov pričanja odloči v končnem aktu, pa je za odločitev o tem pristojen organ, ki je pristojen za izdajo končnega akta.