V postopku na prvi stopnji, začetem po uradni dolžnosti, so bile med drugim vabljene priče na ustno obravnavo. Kako je z vračilom potnih stroškov tem pričam v postopku, ali so upravičene in pod katerimi pogoji?

Izvajanje upravnega postopka povzroča stroške, ki bremenijo organ ali stranko ali oba. Kdo plača stroške postopka, je predvsem odvisno od tega, na čigavo zahtevo je bil postopek začet in kako se je končal, ugodno ali neugodno za stranko. Stroške, ki nastanejo organu, strankam in drugim udeležencem, ki jih ZUP obravnava, so posebni stroški upravnega postopka. Ti stroški so potni stroški uradne osebe, izdatki za priče, izvedence, tolmače, prihod, pravno zastopanje ipd. (Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2007, str. 93).

Na podlagi 2. odstavka 113. člena ZUP velja, da če se je postopek začel po uradni dolžnosti, gredo stroški v breme stranke, če se je postopek končal zanjo neugodno, ali če se v postopku izkaže, da ga je povzročila s svojim protipravnim ravnanjem. Če se je postopek po uradni dolžnosti končal za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa, razen osebnih stroškov stranke (stroški za njen prihod, izgubo časa in zaslužka; kriterij osebnih stroškov je torej relevanten samo v postopkih, uvedenih po uradni dolžnosti, Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 369).

Prvi odstavek 116. člena ZUP določa, da mora stranka povrnitev stroškov zahtevati do izdaje odločbe, sicer izgubi pravico do povrnitve stroškov. Uradna oseba, ki vodi postopek, mora stranko na to opozoriti. O stroških odloči organ v izreku odločbe o glavni stvari (213. člen ZUP) ali sklepu o ustavitvi oziroma zaključku postopka, ali pa v navedenih aktih napove izdajo posebnega sklepa o stroških postopka (npr. če vsi stroški še niso znani). Zoper odločitev o stroških je dovoljena pritožba, razen če se je o stroških postopka odločil organ druge stopnje (Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2007, str. 95).

Priče, izvedenci, tolmači in drugi udeleženci imajo pravico do povrnitve stroškov, ki so jim nastali. Stroške morajo priglasiti pri zaslišanju, sicer izgubijo to pravico. Če je organ priče vabil na obravnavo, lahko utemeljeno zahtevajo povračilo potnih stroškov, morebitnih stroškov bivanja in v določenih primerih (samostojni podjetniki, samozaposleni) tudi do izgubljenega dohodka. Znesek povračil ugotovi organ s posebnim sklepom, ki ga izda po ustni obravnavi, v katerem hkrati določi, kdo jih mora plačati in v katerem roku. Glede na okoliščine primera (npr. predhodno založeni predujem) lahko odloči le o višini povračila, ne pa tudi o zavezancu in roku za plačilo, ker končni obračun napravi ob zaključku postopka, ko je znano, koga bremenijo stroški. Povračilo stroškov pričam vedno izvede organ. Zato povračilo ni odvisno, ali je zavezana stranka založila predujem, niti ali je organu že povrnila stroške, ki so mu nastali v postopku. Dejstvo, da je organ vabil stranko zaradi razjasnitve dejanskega stanja, pomeni tudi da priča zahtevek za povračilo naslavlja izključno nanj (ne na morebitno stranko!). Pri tem se glede obsega priznanih stroškov in postopka upošteva poleg ZUP Pravilnik o stroških v upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 86/05). Zoper ta sklep je dovoljena pritožba, kot določa 119. člen ZUP.
Z obračunom stroškov pričam (ali izvedencem idr.) se torej ne čaka na meritorni zaključek postopka oziroma na končni obračun stroškov po odločbi o glavni stvari, kajti povračilo priči ne sme biti pogojevano s plačilom stranke kot dolžnika. Priča je pri pravici do povračila stroškov v razmerju z organom, ki jo je določil v vlogi priče, ne s stranko.