Organ je prejel vlogo stranke za priznanje določene denarne pravice, upravičenec pa je umrl preden je bila izdana odločba. Kako naj postopa organ glede na določbo področnega zakona, da pravica do izplačila v primeru smrti upravičenca po vložitvi zahteve preide na dediče?

42. člen ZUP določa, da je lahko stranka v postopku vsaka fizična in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek. Ves čas postopka mora stranka imeti sposobnost nastopati v pravnem prometu (pravna sposobnost) in biti nosilec pravic oziroma obveznosti, o katerih se odloča v konkretni upravni zadevi (stvarna oziroma procesna legitimacija). Organ mora po uradni dolžnosti ves čas postopka preverjati to procesno predpostavko za uvedbo in tek postopka (gl. 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP).

ZUP v 50. členu in 153. členu ureja pravno situacijo, ko stranka med postopkom umre (fizična oseba) ali preneha (pravna oseba). Postopanje je tem primeru odvisno od tega, ali je pravica, pravna korist ali obveznost, o kateri se odloča v postopku, dedljiva oziroma prenosljiva na pravne naslednike. Kadar se odloča o osebni pravici, pravni koristi ali obveznosti, ki niti v času življenja niti po smrti ni prenosljiva na pravne naslednike, se postopek s sklepom ustavi. Nasprotno se v primeru prenosljivosti predmeta postopka na pravne naslednike postopek prekine do pravnomočne postavitve pravne naslednikov (več v Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2024, str. 105).

Prvi odstavek 153. člena ZUP določa, da se sklep o prekinitvi postopka v primeru smrti stranke vroči morebitnim pravnim naslednikom (več v primeru Pravni učinki upravnih aktov v primeru smrti stranke med postopkom). Prekinitev traja, dokler v postopek ne vstopi pravni naslednik ali skrbnik zapuščine, s prekinitvijo tudi nehajo teči vsi roki (Jerovšek in Kovač, prav tam, str. 105). Tako izhaja tudi iz sodbe UPRS U 307/2004 z dne 5. 11. 2004, ki poudarja, da je ob prekinitvi postopka, pravne naslednike pravilno pozvati, da se izjavijo o vstopu v postopek.

Ker gre v danem primeru za denarno pravico, ki po 10. členu Zakona o pavšalnem nadomestilu za povzročeno premoženjsko vojno škodo iz druge svetovne vojne (ZNPVŠ, Ur. l. RS, št. 56/25) preide na dediče, je treba postopek po vložitvi zahteve upravičenca, ki umre, s sklepom prekiniti in ga nato nadaljevati po pravnomočnosti sklepa o dedovanju. V konkretnem primeru pravica še ni bila pridobljena, saj o zadevi še ni bilo meritorne odločitve (glej tudi primer Prenos na dediče ob smrti stranke po izvršitvi pravice brez izdanega upravnega akta). Na podlagi pravnomočne odločbe organa, ki je v skladu z 10. členom ZNPVŠ podlaga za priznanje pravice do pavšalnega nadomestila, bo odločeno, ali je vlagatelj upravičen (ali neupravičen) do izplačila pavšalnega nadomestila za povzročeno premoženjsko vojno škodo.

V primeru smrti stranke je za nadaljevanje postopka ključna faza, v kateri je smrt nastopila, saj mora biti vloga vložena s strani upravičenca, da je izpolnjena procesna predpostavka za uvedbo postopka (42. člen ZUP; prim. Kovač, Vloga upravnega organa v upravnem postopku s študijo primera. Javna uprava, 45, št. 1/2, 2009, str. 185–209, ki obravnava vprašanje prenosa pravice do odškodnine (po Zakonu o odpravljanju posledic dela z azbestom) po umrlem upravičencu, kjer je odškodnina sicer zaradi osebne prizadetosti po 50. členu ZUP pravica, vezana na osebo, ki je stranka v upravnem postopku, vendar je tudi v tem primeru organ odločil, da je ključno, da je bil upravičenec živ ob vložitvi zahteve, in je bila zato priznana pravica do možnosti nadaljevanja postopka po dedičih po njegovi smrti). ZPNVŠ pa v 10. členu izrecno določa, da pravica (če bo pridobljena) preide na dediče, če upravičenec po vložitvi zahteve umre, zato se torej postopek nadaljuje kot navedeno zgoraj.