Ali je Slovenija sklenila kakšno mednarodno pogodbo, ki jo je ratificiral Državni zbor in ki določa obvezne roke za vodenje upravnih postopkov? Kako se uporabljajo roki po ZUP, če jih področni zakon določa drugače ali jih sploh ne določa, in ali je dopustno, da postopek traja več let?

Republika Slovenija ni sklenila mednarodne pogodbe, ki bi izrecno določala obvezne roke za vodenje upravnih postopkov. Kot pogodbenica Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in članica Evropske unije pa je zavezana spoštovati pravici do poštenega postopka in učinkovitega pravnega sredstva, kot jo določata 6. in 13. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP, Ur. l. RS – Mednarodne pogodbe, št. 7/94) ter pravico do dobrega upravljanja po 41. in 47. členu Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (UL C 202, 7. 6. 2016)). Te pravice zahtevajo, da je o pravicah, dolžnostih in obveznostih posameznika odločeno hitro, učinkovito in z možnostjo učinkovitega pravnega sredstva (glej Kovač, Pomen in posledice molka organa pri odločanju v upravnih postopkih, PiD, 2019, str. 914–929).

Na nacionalni ravni je ta standard zagotovljen v 23. členu Ustave RS, ki vsakemu posamezniku jamči pravico, da o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno sodišče. V povezavi z 2. členom Ustave RS, ki določa načelo pravne države, je razumen rok odločanja eno temeljnih ustavnih procesnih jamstev. To je potrdilo tudi USRS v odločbi U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005, kjer je pojasnilo, da mora država zagotoviti učinkovite in časovno primerne postopke, sicer krši načelo pravne države.

V upravnem postopku po 14. členu ZUP (glej Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2024, str. 72-78) velja načelo ekonomičnosti postopkov. 222. člen ZUP določa, da mora organ izdati odločbo v dveh mesecih od popolne vloge oziroma v enem mesecu v skrajšanem postopku. Če tega ne stori, nastopi molk organa (glej ta primer), kar pomeni kršitev pravil postopka. Enako velja tudi v postopkih, začetih po uradni dolžnosti (npr. inšpekcijski postopek), če je to v interesu stranke. Stranka ima v takem primeru pravico do pritožbe po 255. členu ZUP. O tej pritožbi odloča organ druge stopnje, ki po 18. členu ZUP lahko naloži organu prve stopnje, naj odločbo izda v določenem roku, ali pa sam prevzame postopek, če bi nadaljnje odlašanje povzročilo hujše posledice za javni interes ali pravice stranke. Če organ prve ali druge stopnje kljub temu ne izdata odločbe (glej ta primer), lahko stranka po 28. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/06 in nasl.) vloži tožbo zaradi molka organa. V primeru, da sodišče ugotovi, da organ v treh letih od začetka postopka ni izdal dokončnega upravnega akta, lahko samo meritorno odloči v skladu z tretjim odstavkom 28. člena ZUS-1

USRS je v odločbi Up-695/11 z dne 10. 1. 2013 poudarilo, da je za zagotavljanje razumnega roka odločanja odgovorna država kot celota in da te pravice ni dovoljeno omejevati s sklicevanjem na kadrovske ali organizacijske težave organov. Nerazumno dolgotrajni postopki pomenijo kršitev 23. člena Ustave RS.

Enaka načela potrjuje tudi sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). V zadevi Hornsby proti Grčiji (št. 18357/91, 19. 3. 1997) je ESČP poudarilo, da pravica do poštenega postopka iz 6. člena EKČP vključuje tudi obveznost države, da zagotovi učinkovito in pravočasno izvrševanje upravnih odločb. V zadevi Ferrazzini proti Italiji (št. 44759/98, 12. 7. 2001, Veliki senat) je pojasnilo, da čisti davčni postopki sicer ne spadajo neposredno pod pojem »civilnih pravic in obveznosti«, vendar morajo tudi ti potekati skladno z načeli pravne države, učinkovitosti in dobre uprave. V zadevi Stibilj proti Sloveniji (št. 1446/07 in 5667/07, 6. 10. 2015) pa je sodišče ugotovilo kršitev 6. člena EKČP, ker je upravni postopek trajal več kot dvajset let, ter poudarilo, da država ne sme opravičevati nerazumno dolgega odločanja s pomanjkanjem kadrov ali organizacijskimi težavami.

Na področju davčnih postopkov velja posebna ureditev po 141. členu Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2, Ur. l. RS, št. 13/11-UPB in nasl.), ki določa, da mora biti davčni inšpekcijski nadzor praviloma končan v šestih mesecih, v zahtevnejših primerih pa v devetih mesecih. Četrti odstavek 141. člena ZDavP-2 pa dopušča izjeme (na primer pri sočasnih nadzorih v drugih državah članicah EU ali pri nesodelovanju oziroma oviranju postopka s strani zavezanca), ko ta rok ne velja, vendar to ne pomeni odprave ustavne obveznosti odločanja v razumnem roku (glej Jerovšek et al., Zakon o davčnem postopku s komentarjem, 2008, str. 344-351).

Organ mora tudi pri instrukcijskih rokih ravnati brez nepotrebnega odlašanja ter spoštovati načeli sorazmernosti in ekonomičnosti postopka. Če davčni nadzor traja več let brez stvarno utemeljenih razlogov ali brez izvedbe procesnih dejanj, to pomeni kršitev 23. člena Ustave RS in načela pravne države po 2. členu Ustave RS. Takšno ravnanje lahko povzroči odškodninsko odgovornost države po 26. členu Ustave RS. Ob tem sicer ne gre prezreti, da lahko stranka tudi v davčnem postopku vloži pritožbo zaradi molka, če je v njenem interesu, da se postopek zaključi.