Organ je izdal odločbo, kjer se stranka ni strinjala z enim od upoštevnih dejstev (npr. pri odmeri komunalnega prispevka določena bruto tlorisna površina). Zoper odločbo se je stranka pritožila ter priložila spremenjena dokazila (tj. projektno dokumentacijo, ki vpliva na višino odmere).

Organ je v pritožbenem postopku dopolnil ugotovitveni postopek na podlagi 243. člena ZUP. Naknadno je stranka predložila še dodatno spremembo dokumentacije, nato pa napovedala, da bo spremenila zahtevek (zaradi pridobitve novih soglasij sosedov naj bi vložila še novo spremembo projekta). Na tej podlagi se zastavljajo naslednja vprašanja:

1. Ali sme organ v tem primeru izdati nadomestno odločbo po 243. členu ZUP, s katero prvo odločbo nadomesti in na novo odloči o zadevi?
2. Ali mora organ kljub temu, da rešuje pritožbo po 243. členu, predati zadevo po 15ih dneh od prejema pritožbe drugostopenjskemu organu?
3. Ali sploh lahko organ po prejemu pritožbe, ko spozna, da je potrebno dopolniti postopek, zahteva od stranke dopolnitve ali mora odločati zgolj na podlagi dejstev navedenih v pritožbi?
4. Ali sme stranka po oddaji pritožbe spreminjati zahtevek in dokazila (npr. projekt) ali pa bi bilo v tem primeru najbolj smiselno, da stranka umakne vlogo in se odločbo odpravi, nato pa stranka vloži novo vlogo z vsemi nastalimi spremembami in organ o zadevi odloči na novo?

Z 243. členom ZUP zakonodajalec daje možnost prvostopenjskemu organu, da sam presodi, ali pri odločanju ni storil le napake pri uporabi prava ali pri uporabi prostega preudarka, ampak tudi v postopku, torej ko gre za ugotavljanje dejstev, presojo navedb strank itd. (Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2022, 2. knjiga, str. 587-590). To ravnanje ni zgolj v prid stranki, ampak tudi vsem drugim vpletenim osebam in interesom, s tem se pritožbeni postopek skrajša in se hitreje doseže dokončna, izvršljiva in pravnomočna odločitev o posameznem vprašanju oziroma pravici. Če se organ odloči, da bo ugotovitveni postopek ponovil oziroma dopolnil, glede na navedbe pritožnika, pomeni, da je presodil, da ima stranka možnost doseči spremembo odločbe. Pri tem pa gre za možnost in ne obvezo prvostopenjskega organa, torej stranka ne more izsiliti nadomestne odločbe. Stranka lahko sicer predlaga izdajo nadomestne odločbe, vendar organ na tak predlog ni vezan.

Če bo prvostopenjski organ presodil, da je bil ugotovitveni postopek nepopoln in da bi lahko dopolnjeni ugotovitveni postopek, v mejah pritožbenega zahtevka, pripeljal do drugačne odločitve, bo izvedel postopek, v katerem ima možnost izdati nadomestno odločbo. Pritožnik mora sicer utemeljiti, zakaj dejstev ni navedel že predhodno, pred izdajo izpodbijane odločbe, saj 238. člen ZUP stranko v tem prekludira. Ta člen namreč določa, da pritožnik lahko navaja nova dejstva in nove dokaze, ki so obstajali v času odločanja na prvi stopnji, če jih iz upravičenih razlogov ni mogel predložiti ali navesti pred izdajo odločbe.

Tretji odstavek 243. člena ZUP določa, da organ glede na uspeh dopolnjenega postopka ravna po 245. členu ZUP in pri tem lahko v mejah zahtevkov stranke zadevo drugače reši in z novo odločbo nadomesti odločbo, ki se izpodbija s pritožbo. To torej pomeni, da ima organ po dopolnjenem postopku dve možnosti: če je na podlagi izvedenega ali dopolnjenega postopka treba odločiti drugače, izda nadomestno odločbo, sicer zadevo v 15 dneh odstopi pritožbenem organu (245. člen ZUP).

Nepopolno izveden ugotovitveni postopek pomeni, da niso bila ugotovljena pomembna dejstva (npr. da ni bila zaslišana priča ali da ni bil opravljen ogled), kar lahko pritožnik navaja kot razlog za drugačno odločitev (Kovač in Kerševan (ur:), prav tam, str. 587-590). V takem primeru lahko organ dopolni postopek tako, da izvede tudi nova dokazna sredstva, ki se pojavijo po vložitvi pritožbe (npr. nova projektna dokumentacija). To pomeni, da uradna oseba lahko od stranke zahteva dodatne dopolnitve, kadar oceni, da so potrebne za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja. 243. člen ZUP je namreč namenjen prav temu, da se omogoči odprava pomanjkljivosti v postopku prve stopnje in da se že na tej ravni izda pravilna odločba, namesto da se zadeva vedno pošilja drugostopenjskemu organu.

Sprememba zahtevka je po 133. členu ZUP dopustna le do izdaje prvostopenjske odločbe (o tem glej primer Sprememba ali dopolnitev zahtevka med postopkom na drugi stopnji). Po pritožbi se sprememba obravnava le, kolikor se nanaša na prvotni predmet prvostopenjskega postopka oziroma izvirni zahtevek, sicer se v preostalem delu oziroma lahko tudi v celoti zahteva obravnava kot nova zadeva.

Dopustno je tudi, da stranka umakne zahtevek, kar lahko po 134. členu ZUP stori tudi kadarkoli med pritožbenim postopkom. V tem primeru bo organ po 135. členu ZUP izdal sklep o ustavitvi postopka in hkrati odpravil prvotno odločbo, pri čemer stranka nosi vse stroške postopka, ki so nastali med vodenjem postopka (glej šesti odstavek 114. člena ZUP).

Če bo stranka hkrati vložila nov, spremenjen zahtevek, tega obravnava kot novo zadevo oziroma se uvede nov prvostopenjski postopek, saj gre za spremenjen dejanski stan.

Organ je torej ravnal v skladu z 243. členom ZUP, ker je na podlagi pritožbe dopolnil postopek zaradi napačno upoštevanega dejanskega stanja, ki lahko vpliva na odločitev. Toda v okviru obravnave pritožbe na prvi stopnji stranka ne more spreminjati zahtevka, o katerem se je odločalo že izpodbijano odločbo. Če želi doseči drugačno odločitev, zlasti zaradi spremenjenega dejanskega stanja, je tako smiselno, da prvotni zahtevek umakne in vloži novega.