Organ je v upravnem postopku stranki neupravičeno izdal plačilni nalog za plačilo upravne takse. Obveznost za plačilo upravne takse ni nastala, stranka ni podala ugovora na plačilni nalog, niti ni upravne takse plačala. Kako naj organ postopa v tem primeru?

113. člen ZUP določa, da gredo stroški, ki nastanejo stranki oziroma organu med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. V primeru, ko se postopek začne po uradni dolžnosti in se je za stranko končal neugodno ali pa če ga je ta povzročila s protipravnim dejanjem, gredo stroški v breme stranke. Če pa se je postopek za stranko končal ugodno, gredo stroški postopka v breme organa. Vendar pa so taksna obveznost stranke, višina upravne takse, postopek v zvezi z zaračunavanjem, plačilom in vračilom neupravičeno plačane takse predmet specialne ureditve Zakona o upravnih taksah (ZUT, Ur. l. RS, št. 8/00 in nasl.), zato se pravila ZUP v zvezi z vprašanji stroškov upravne takse ne uporabljajo (glej Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2022, 1. knjiga, str. 695).

Če ob nastanku taksne obveznosti taksa ni plačana oziroma ni plačana v predpisani višini, organ, ki prejme od taksnega zavezanca vlogo ali drug dokument, izroči oziroma pošlje taksnemu zavezancu plačilni nalog, s katerim mu naloži plačilo takse v 15 dneh od vročitve plačilnega naloga. Zoper plačilni nalog lahko taksni zavezanec v osmih dneh od vročitve plačilnega naloga poda ugovor iz razlogov, da taksna obveznost ni nastala, da je takso že plačal ali pa da mu je bila taksa napačno odmerjena. O ugovoru s sklepom v 15 dneh odloči organ, ki je izdal plačilni nalog. Organ lahko ugovoru ugodi, lahko ga zavrne, lahko ga pa tudi zavrže kot prepoznega, nepopolnega ali nedovoljenega. Če ugotovi, da je bila taksa že plačana ali pa da taksna obveznost ni nastala, ugovoru ugodi in izpodbijani plačilni nalog odpravi (16. člen ZUT).

Če organ ugotovi, da je neupravičeno izdal plačilni nalog, zoper katerega stranka ni ugovarjala, je v nasprotju z javnim interesom, da v takšnem primeru začne izvršilni postopek, saj bi stranka lahko upravičeno zahtevala vračilo takse za dejanje, ki ga organ ni opravil, ne glede na izvršljiv plačilni nalog. Začetek in izvedba izvršilnega postopka bi zato pomenila le dodatno administrativno in finančno breme za stranko (plačilo takse, plačilo stroškov izvršbe, vloga za vračilo), za organ, ki je izdal plačilni nalog (odstop zadeve) in organ, pristojen za izvršbo (Finančna uprava RS), ne da bi bil kakorkoli zaščiten javni interes za plačilo taksne obveznosti. Celo nasprotno, zaradi navedenega, bi neupravičeno obremenjeval organe in stranko zaradi izključne svoje napake, ker je pomotoma izdal plačilni nalog. V takšnem primeru je zato smiselno, da organ v zadevi z zaznamkom zaznamuje nezakonito izdajo plačilnega naloga in posledično neizvedbo izvršbe (glej tudi ta primer).

Sicer pa mora organ upoštevati, da na podlagi 20. člena ZUT pravica do izterjave takse zastara v dveh letih od dneva zapadlosti takse v plačilo. Med tem časom pa pristojni organ ne sme storiti uradnega dejanja z namenom izterjave takse.