V upravnem postopku je bila zoper odločbo prve stopnje vložena pritožba, za katero je bila plačana upravna taksa. Pritožbeni organ je pritožbi delno ugodil in zadevo vrnil v ponovno odločanje. Prvostopenjski organ je izdal novo odločbo, stranka pa je ponovno vložila pritožbo – tokrat brez plačila takse, saj se sklicuje na že plačano takso pri prvi pritožbi. Enako je ravnala tudi pri tretji pritožbi. 

Ali mora stranka ob vsaki pritožbi znova plačati takso oziroma kako naj organ obračuna takso v konkretnem primeru? 

Ali določba področnega zakona (npr. 55. člen Zakona o katastru nepremičnin), ki ureja stroške upravnega postopka na določenem področju (npr. katastrski postopek), vključuje tudi upravno takso kot del teh stroškov ter ali ima stranka pravico do vračila plačane upravne takse v primeru, ko se pritoži zoper upravno odločbo, drugostopenjski organ pa pritožbi ugodi.

Med stroške postopka, ki so predmet odločanja, v skladu s prvim odstavkom 113. člena ZUP spadajo tako stroški organa kot tudi stroški stranke, ki nastanejo enemu ali drugemu med postopkom ali zaradi postopka. Gre za tako imenovane posebne stroške in denarne izdatke, ki nastanejo v zvezi z vodenjem upravnega postopka v konkretni upravni zadevi. To so npr. potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnina za škodo, ki nastane pri ogledu ipd.. Na odločitev o odmeri stroškov vpliva uspeh ob koncu postopka in ne uspeh v posamezni fazi tega postopka. Torej, četudi je pritožnik s pritožbo uspel in je bila z odločitvijo drugostopenjskega organa odločba odpravljena ter zadeva vrnjena v ponovni postopek, to ne pomeni, da bi bil zato upravičen do povračila stroškov postopka za pritožbo, saj se z odločitvijo drugostopenjskega organa upravni postopek ni končal (glej ta primer).

Vendar upravne takse niso del stroškov postopka. Taksna obveznost, višina upravne takse, postopek v zvezi z zaračunavanjem, plačilom, vračilom neupravičeno ali preveč plačane takse in taksno oprostitvijo so predmet posebne - specialne ureditve v ZUT. Zato se za vprašanja glede upravne takse ne uporabljajo določbe ZUP ali katerega področnega zakona, saj ti urejajo posebne stroške posameznega upravnega postopka.

Odločanje v zvezi s taksno obveznostjo se razlikuje od odločanja o posebnih stroških upravnega postopka, zato se o vprašanjih, ki zadevajo ene in druge, ne odloča z istim aktom (glej v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2022, 1 knjiga, str. 695).

Pritožba je v smislu določb 63. člena ZUP vloga in pravno sredstvo zoper odločbo organa prve stopnje (229 .člen ZUP), zato je zanjo potrebno plačati upravno takso. 

Upravna taksa se plačuje za tiste dokumente in dejanja, ki jih določa taksna tarifa Zakona o upravnih taksah (ZUT, Ur. l. RS, št. 106/10 in nasl.). Upravna taksa je pavšal stroškov za delo prvostopenjskega oz. drugostopenjskega organa. Obračuna se glede na število potrebnih postopkov in ne na število vlog (glej ta primer). 

Če v taksni tarifi ni drugače določeno, glede na 5. člen ZUT nastane taksna obveznost:

1. Za vloge - takrat, ko se vložijo pri pristojnem organu
2. Za odločbe, dovoljenja, sklepe, soglasja in druge dokumente – takrat, ko se vloži zahteva, naj se izdajo
3. Za upravna dejanja - takrat, ko se vloži vloga, naj se opravijo.

ZUT v prvem odstavku 16. člena določa, da če ob nastanku taksne obveznosti taksa ni plačana oziroma ni plačana v predpisani višini, organ, ki prejme od taksnega zavezanca vlogo ali drug dokument, izroči oziroma pošlje taksnemu zavezancu plačilni nalog, s katerim mu naloži plačilo takse v 15 dneh od vročitve plačilnega naloga.

Če taksa iz plačilnega naloga ni plačana v višini in rokih, določenih s tem zakonom, in taksni zavezanec ne vloži ugovora, pristojni organ potrdi izvršljivost plačilnega naloga in ga pošlje pristojnemu davčnemu organu v izvršitev (prvi odstavek 19. člena ZUT).

Taksa se prisilno izterja po predpisih, ki veljajo za prisilno izterjavo davkov (drugi odstavek 19. člena ZUT).

Če pa je bila taksa plačana, pa je oseba ni bila dolžna plačati, ali je plačala takso v višjem znesku kot je predpisana, ali je plačala takso za dokument ali dejanje, ki ga organ ni izdal ali opravil, ali za pritožbo ali drugo pravno sredstvo, ki ji je organ ugodil, pa je oseba upravičena do vračila upravne takse (prvi odstavek 17. člena ZUT). Preveč plačana taksa, višja od 18,00 evrov, se vrne po uradni dolžnosti (prvi odstavek 18. člena ZUT). 

Zato torej velja, da se taksa plača tudi pri vsaki nadaljnji pritožbi, čeprav uspešni. V konkretnem primeru je stranka plačala takso za pritožbo, s katero je uspela. Ob vložitvi ponovne pritožbe bi moral organ stranki obračunati takso, a ji ni. Ker je stranka s pritožbo uspela, posledično sicer ni bilo razloga za vračilo takse. Organ pa bi moral tudi ob vložitvi tretje pritožbe stranki obračunati takso in če bi s pritožbo uspela, ji plačano takso vrniti po uradni dolžnosti. 

Zakon o katastru nepremičnin (ZKN; Uradni list RS, št. 54/21 in nasl.) v 55. členu določa kateri stroški spadajo med stroške upravnega dela katastrskega postopka. Pomembno je poudariti, da ta določba ureja zgolj stroške postopka v procesnem smislu, torej posebne stroške, ki nastanejo organu in/ali strankam v postopku ali tekom postopka. Določba 55. člena ZKN zato ne ureja pravil upravnih taks, saj so le-te posebej urejene v ZUT-u.

To pomeni, da se je potrebno glede vprašanja vračila upravne takse v primeru stranki ugodno rešene pritožbe s strani drugostopenjskega organa, ravnati skladno z določbami ZUT. Stranki je tako potrebno skladno s 1. odstavkom 17. člena ZUT vrniti plačano upravni takso, le-ta pa ima skladno s 2. odstavkom 18. člena ZUT, pravico zahtevati vračilo takse v 60 dneh od dneva, ko je bila izdana odločba ali sklep, s katerim se je ugodilo pritožbi. Skladno s 4. odstavkom 18. člena ZUT o vračilu takse odloči organ s sklepom, taksa pa se vrne v 30 dneh od pravnomočnosti sklepa.