Upravni organ (npr. CSD) je stranki izdal dva upravna akta. Stranka je po pooblaščencu zoper oba upravna akta vložila eno pritožbo. Ali bi stranka morala vložiti pritožbo za vsako odločbo posebej in posledično plačati tudi dvojno upravno takso? Kako ravna organ, če prejme vlogo (npr. pritožbo), za katero upravna taksa ni bila plačana?

Kako se zaračunava plačilo upravne takse v primeru, da stranka vloži vlogo z več zahtevki, kjer je potrebnih več postopkov?

Po 69. členu ZUP ima stranka možnost vložiti več zahtevkov v eni vlogi, npr. v pritožbi.

Če je potrebno pritožbi reševati ločeno, ker gre za dve zadevi oz. dva postopka in posledično dve odločbi, uradna oseba pritožbo evidentira v eni zadevi, v drugi pa označi, kjer se nahaja. Ob tem v evidenci dokumentarnega gradiva poveže obe zadevi z zaznamkov v obeh zadevah. V takih primerih se vloge praviloma fizično ne kopira, ker kopije dokumentov, ki jih ustvari organ, niso del upravne zadeve oziroma upravnega spisa in se morajo po rešitvi zadeve in pred vložitvijo v tekočo zbirko dokumentarnega gradiva izločiti iz dokumentacije upravne zadeve. Če je pritožba vložena po elektronski poti, se evidentira v obeh zadevah, na kateri se nanaša.

Glede na to, da je stranka vložila dve pritožbi (pa čeprav v isti vlogi), je dolžna po 4. členu Zakona o upravnih taksah (ZUT, Ur. l. RS, št. 8/00 in nasl.) plačati tudi dvojno upravno takso, kajti upravna taksa je pavšal stroškov za delo prvostopenjskega oz. drugostopenjskega organa, ki se obračunava glede na število potrebnih postopkov in ne na število vlog. Enako velja v primeru, ko stranka vloži katerokoli vlogo z več zahtevki, kjer je potrebnih več postopkov za njihovo obravnavo. Zato se v takšnem primeru ne zaračunava le enkratno plačilo takse (npr. 4,5 EUR), temveč se ta znesek pomnoži s številom potrebnih postopkov (glej sodbo UPRS I U 369/2019-30 z dne 7. 5. 2020).


Drugače je v primeru, ko vlagatelj vloži eno vlogo z več zahtevki, kjer se bo izdala le ena odločba. Na tem mestu se izrazi načelo ekonomičnosti, kjer je z ZUP omogočena tudi združitev več upravnih zadev in njihova obravnava v enem postopku, kar posledično pomeni tudi izdajo ene odločbe o več materialnih zahtevkih oziroma o več materialnih pravicah in obveznostih. Vendar morajo biti za to izpolnjeni naslednji kumulativni pogoji: vse upravne zadeve, ki naj se združijo, se morajo nanašati na isto ali podobno dejansko stanje, isto pravno podlago in (stvarno ter krajevno) pristojnost istega organa, pri tem pa ni pomembno, ali gre za pravice ali obveznosti ene ali več strank (gl. 130. člen ZUP). Z združitvijo več zadev in njihovo obravnavo v istem postopku se omogoča organu, da ugotovitvena in dokazna dejanja v postopku opravi zgolj enkrat, ker bi jih sicer praviloma moral ponavljati. Zato je v več upravnih zadevah mogoče odločiti prej, kot če bi se obravnavale ločeno, neodvisno druga od druge, stranki(am) in organu pa bi nastali nepotrebni stroški (prim. Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 148-9). Taksa za odločbo namreč predstavlja plačilo za dejansko izvedena dejanja v enem ali več postopkov ne glede na število zahtevkov. Zato se v takšnem primeru zahteva le enkratno plačilo upravne takse za odločbo, saj se je vodil le en postopek in posledično je bila izdana le ena odločba.

Če organ prejme vlogo, za katero ni plačana upravna taksa oz. je taksa plačana v prenizkem znesku, v skladu s 16. členom ZUT pošlje stranki plačilni nalog, s katerim mu naloži plačilo upravne takse v 15 dneh od vročitve. V njem poleg podatkov o zavezancu navede višino upravne takse, pravni podlago za odmero, številko računa za nakazilo, referenco in poučitev o posledicah, če takse ne plača v predpisanem roku. Po nastanku izvršljivosti izvršilnega naloga, to je po 15 dneh od vročitve plačilnega naloga, če zavezanec ne vloži ugovora ali vloge za oprostitev, se upravna taksa kot denarna terjatev pošlje v izvršbo davčnemu organu. Ta jo izterja po pravilih Zakona o davčnem postopku. V primeru ugovora zoper plačilni nalog, organ odloči s sklepom, zoper katerega je dovoljena pritožba, ki pa ne zadrži izvršitve.