Organ je izdal ločen sklep o stroških v upravnem postopku, pri čemer gre npr. za organ, ki po področnem zakonu izdaja dokončne odločbe. Kaj velja za pravno varstvo v tem primeru oz. kaj zapisati v pouk o pravnem sredstvu takega sklepa, saj pritožba ni dovoljena, ZUS-1 pa omejeno dopušča sodni nadzor za sklepe, in sicer le tiste, ki postopek končajo?

In kaj velja v sorodnem primeru, če bi šlo za dokončno zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje glede zamujene pritožbe zoper odločbo, je upravni spor dovoljen?

S sklepom organ po 226. členu ZUP odloča o postopkovnih vprašanjih, formalnih in postranskih glede na glavni predmet postopka. Če je izdan pisni sklep, ima smiselno enake sestavne dele kot odločba (več v Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 228).

O stroških postopka organ praviloma odloči v odločbi, s katero odloči tudi o glavni stvari. V izreku mora navesti, kdo trpi stroške postopka, v kakšni višini in v katerem roku jih je treba plačati (prvi odstavek 118. člena ZUP). Kadar se postopek konča s sklepom, se o stroških odloči v tem sklepu. Če v odločbi ali sklepu, s katerim se postopek zaključi, ni mogoče že odločiti tudi o stroških, pa mora izrek takega akta vsebovati t. i. rezervacijsko klavzulo, tj. navedbo, da bo o stroških izdan poseben sklep (tretji odstavek 118. člena ZUP). V nasprotnem primeru kasnejša odločitev o stroških ni dopustna (četrti odstavek 118. člena ZUP).

Kadar zoper sklep ni (več) dovoljena pritožba, je treba presoditi, ali gre kljub temu za akt, zoper katerega je dopusten upravni spor po določbah Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/06 in nasl.). V skladu z 2. členom ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Sklepi se izpodbijajo po ZUS-1 ob tem le, če gre za določene odločitve (glej tudi ta primer).

Po ZUS-1 je mogoče izpodbijati tudi sklepe, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta: obnovljen, ustavljen ali končan (npr. tipično sklep o zavrženju zahtevka), saj imajo na pravni položaj posameznika učinek kot zavrnilni upravni akti (več v Kovač in Jerovšek, prav tam, str. 297). Po sodni praksi v to skupino zaradi varstva ustavnih pravic oziroma materialnopravne narave sodijo recimo sklepi o vpogledu v spis, skepi o stroških postopka in izvršilni sklepi glede predmeta izvršbe.

Sodišče je že večkrat potrdilo, da je sklep o stroških, četudi ni del odločbe o glavni stvari, lahko predmet upravnega spora, ker ne gre za procesno odločitev, temveč za odločitev o materialni obveznosti strank. V sodbi UPRS I U 395/2019-5 z dne 9. 7. 2020 je npr. sodišče potrdilo, da je sklep o stroških postopka mogoče šteti za dokončen upravni akt, zoper katerega ni dovoljena pritožba, zato je dopusten upravni spor. Pri tem gre namreč za vsebinsko odločitev, čeprav o postranskem vprašanju postopka, kjer pa je v tem delu (o stroških) s tem postopek končan, zato sklep sodi med akte po 5. členu ZUS-1.

Analogno velja za vrnitev v prejšnje stanje. Ta se predlaga pri organu, pri katerem je procesno dejanje zamujeno (glej 103. člen ZUP in nasl.). To je lahko prvo- ali drugostopenjski organ. Organ odloči s sklepom in dovoli vrnitev v prejšnje stanje ali pa predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrne, če je nedovoljen ali prepozen. Zoper sklep, s katerim se zavrne predlog za vrnitev v prejšnje stanje, je dovoljenja pritožba samo, če je sklep izdal prvostopenjski organ. Pritožba ni dovoljena zoper sklep o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je izdal organ, pristojen za odločanje o glavni stari na drugi stopnji, s katerim je predlog zavrgel zaradi zamude rokov ali zavrnil, ker je ocenil, da ni dovoljen. Tudi v tem primeru je dopustna tožba v upravnem sporu (več v Kovač in Jerovšek, prav tam, str. 161). To potrjuje tudi sodba UPRS II U 147/2021-19 z dne 14. 6. 2024, kjer je bilo odločeno, da je tožba zoper tak sklep dopustna, saj je bila vsebinsko obravnavana. Poleg tega gre za sklep, s katerim se postopek konča v smislu 5. člena ZUS-1.

V skladu z načelom pomoči neuki stranki (četrti odstavek 7. člena ZUP) mora organ v odločbi opozoriti na možnost pritožbe, če ta ni mogoča, pa na možnost upravnega spora ali drugega postopka pred sodiščem (npr. delovni spor ali socialni spor pred pristojnim delovnim in socialnim sodiščem) ter navesti ostale sestavine pouka o pravnem sredstvu po 215. členu ZUP. Zato je primerih, ko organ izda dokončno odločbo ali sklep, ki se lahko izpodbijata v upravnem sporu, treba v pouku - tudi dokončnih sklepov o stroških postopka oziroma zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje - zapisati, da pritožba ni dovoljena, vendar se zoper akt lahko uveljavlja sodno varstvo v roku 30 dni od vročitve sklepa, kot določa 28. člen ZUS-1 (več v tem primeru).