Ali je zoper dokončne sklepe o ustavitvi postopka (npr. v inšpekcijskem postopku) dovoljen upravni spor? 

Upravni postopek se po ZUP ustavi, kadar ni moč izdati meritorne odločitve. To pride v poštev recimo, ko stranka, ki je podala zahtevo, to zahtevo umakne ali stranka umre oziroma preneha, pa je predmet postopka vezan na njo. Nadalje: če je bil postopek začet po uradni dolžnosti, lahko organ postopek ustavi, kadar ugotovi, da ni več pogojev za njegovo nadaljevanje (četrti odstavek 135. člena ZUP), tj. ko ni pogojev za naložitev obveznosti. V tem primeru organ izda sklep o ustavitvi postopka (prvi odstavek 135. člena ZUP), ki nadomesti končno odločbo. Torej sklep služi kot zaključek postopka, kadar odločba ni potrebna ali možna (več v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2022, 2. knjiga, str. 60 in nasl.).

To velja tudi za postopke inšpekcijskega nadzora, ki se začnejo po uradni dolžnosti. Torej, če je v postopku inšpekcijskega nadzora ugotovljeno, da zavezanec ni storil kršitve zakona, inšpektor ustavi postopek. Postopek ustavi s sklepom v obliki samostojnega akta ali v obliki zapisa sklepa o ustavitvi postopka na zapisniku o inšpekcijskem pregledu. (28. člen ZIN) in glej ta primer.

Zoper sklep o ustavitvi postopka je dovoljena pritožba (peti odstavek 135. člena ZUP). Zakon ob tem dodatno določa, da zoper sklep ni dovoljena pritožba, če ni dovoljena pritožba zoper odločbo organa, ki je sklep izdal (drugi odstavek 258. člena ZUP). V pouku o pravnem sredstvu se stranko pouči, katero pravno sredstvo lahko vloži zoper odločbo ali sklep. V primeru, da je pouk o pravnem sredstvu napačen ali pomanjkljiv, se stranka kljub temu ravna po njem, ne da bi ji to škodilo. To pomeni, da ji napačen ali pomanjkljiv pouk ne sme povzročiti pravnih posledic v njeno škodo. Če je v pouku navedeno, da je pritožba dovoljena, a zakon tega dejansko ne dopušča, mora organ, ki prejme tako pritožbo, to s sklepom zavreči. Hkrati mora organ v tem sklepu pravilno navesti, kakšno pravno sredstvo je stranki dejansko na voljo. (glej Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2024, str. 226). 

V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika (2. člen ZUS-1). V upravnem sporu se lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan (drugi odstavek 5. člena ZUS-1).

Upravno sodišče RS je npr. v odločbi U 1004/2007 z dne 30. 10. 2008 izrecno navedlo, da tudi izdaja sklepa o ustavitvi postopka pomeni ukrep inšpektorja, ki lahko poseže v pravice, dolžnosti ali pravne koristi posameznika. Vrhovno sodišče RS pa je v več zadevah, recimo v X Ips 209/2015 z dne 5. 10. 2016 in X Ips 40/2016 z dne 23. 11. 2016 od te prakse odstopilo, ko je odločilo, da sklep o ustavitvi postopka nima učinka materialne dokončnosti ali pravnomočnosti, ker z njim ni odločeno o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznika. V navedenih zadevah je VSRS pojasnilo, da inšpekcijski postopki služijo varovanju javnega interesa, in da sklep o ustavitvi postopka temelji na oceni uradne osebe, da nadaljevanje postopka ni potrebno, ker ni javnega interesa, in zato tak sklep ne spreminja pravnega položaja posameznika, niti zavezanca niti prijavitelja niti tretje osebe (glej tudi odločbe USRS Up-976/21-17, sklepe VSRS I Up 27/2021, X Ips 209/2015, I Up 104/2024 itd.).

Stališče VSRS pa ne pomeni, da je sodišče poseglo v vprašanje dovoljenosti upravnega spora oziroma omejilo zakonsko pravico do sodnega varstva zoper sklep o ustavitvi postopka, izdanega v postopku začetem po uradni dolžnosti, saj za tovrstne sklepe ZUS-1 po 5. členu dovoljuje upravni spor, kjer določa, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

Tožba po ZUS-1 je tako dopustna zoper sklep o ustavitvi postopka, toda pri tem mora tožnik tudi pri izpodbijanju takšnega sklepa izkazati, da sklep posega v njegov pravni položaj. Zato zgolj dejstvo, da je oseba imela položaj stranke v upravnem postopku, ki se je ustavil s sklepom, ne zadošča za legitimacijo te osebe, da sproži upravni spor oziroma za vsebinsko obravnavo tožbe zoper sklep o ustavitvi, ampak je treba izkazati (tudi) prizadetost pravnega položaja, saj se sicer tožba zavrže, čeprav je sicer načeloma zoper ta tip akta dovoljena. Gre torej za dve samostojni procesni predpostavki. Glede na navedeno, se v sklepu o ustavitvi postopka, če gre za enostopenjski postopek, oziroma v aktu druge stopnje, s katero se zavrne pritožba zoper sklep o ustaviti postopka, v pouku navede, da je zoper sklep o ustavitvi postopka upravni spor dopusten.

Legitimacijo za prizadetost pravnega interesa in s tem za vložitev tožbe v upravnem spor določa sicer materialno pravo, praviloma področni zakon, tožbo po ZUS-1 pa lahko vloži tudi npr. zastopnik javnega interesa ali tretja oseba, ki ji predpis daje legitimacijo in s tem izkaže prizadetost pravnega interesa (npr. tako pri prijavitelju s posebnim položajem po 30. členu ZVOP-2), kjer se postavi vprašanje, ali bi tedaj pravni interes za tožbo ne bil izpolnjen že s to podlago).