Kako naj se v izreku upravnega akta navedejo potni stroški, če je bila priča zaslišana pred odstopom zadeve krajevno pristojnemu organu in so ji bili stroški že povrnjeni s sklepom prvega upravnega organa?

Kako se v takem primeru določi, ali je bil postopek za stranko zaključen ugodno ali neugodno, zlasti če gre za določitev zakonskega prebivališča ali prijavo prebivališča z zamudo?

Ali organ odloči o stroških postopka v tem primeru ozoroma nasploh z odločbo ali sklepom?

Stroški postopka, ki so predmet odločanja, so opredeljeni v prvem odstavku 113. člena ZUP kot stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka. Stroški, ki jih ima organ v zvezi z upravnim postopkom so splošni, posebni ali osebni, njihova opredelitev pa je nujna za ugotovitev, ali se o njih odloča in koga bremenijo (stranko ali organ). Posebne stroške postopka (npr. stroški priče, ogleda, izvedencev itd.) nosi stranka ali organ, odvisno od začetka upravnega postopka in uspeha v postopku (glej Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2022, 1. knjiga, str. 696).

113. člena ZUP organu nalaga, da pri odločanju o tem kdo trpi stroške postopka, upošteva predvsem dve okoliščini, in sicer (i) kako se je postopek začel (po uradni dolžnosti ali na zahtevo) in (ii) ali se je uvedeni postopek končal za stranko ugodno ali neugodno. Pri upravnih postopkih, začetih po uradni dolžnosti (ex officio), stroški bremenijo stranko, če je bil izid zanjo neugoden ali če je sama povzročila stroške s svojim protipravnim ravnanjem. Če se je postopek končal za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa, razen osebnih stroškov stranke (stroški za njen prihod, izgubo časa in zaslužka).

Pri presoji (ne)ugodnosti zaključka postopka za stranko je ključni kriterij presoje primerjava pravnega položaja stranke pred in po izdaji dokončnega akta (odločbe ali sklepa), ob upoštevanju pravnega interesa, ki ga je stranka zasledovala v postopku. Ugodna odločitev za stranko bi praviloma lahko nastopila v primerih, kadar dokončni upravni akt:

•            potrdi ali izboljša pravni položaj stranke;

•            pomeni priznanje pravice ali koristi, ki jih je stranka uveljavljala;

•            se postopek ustavi, ker stranka ni ravnala protipravno.

Neugodna odločitev za stranko pa bi praviloma lahko nastopila v primerih, kadar dokončni upravni akt:

•            poslabša pravni položaj stranke v primerjavi z njenim izhodiščnim stanjem;

•            ne prizna zatrjevanih pravic ali koristi oziroma jih izključi;

•            stranki nalaga obveznost, prepoved ali drugo pravno breme, ki ga pred tem ni imela.

V postopku določitve zakonskega prebivališča po 19. členu Zakona o prijavi prebivališča (ZPPreb-1, Ur. l. RS, št. 52/16 in nasl.) se izid šteje za ugoden, kadar upravna enota ugotovi, da posameznik kljub začetemu postopku izpolnjuje pogoje za prijavo stalnega prebivališča, bodisi na že prijavljenem naslovu. V tem primeru do določitve zakonskega prebivališča ne pride, posamezniku pa se prizna status, ki ustreza njegovemu dejanskemu bivanju. Za neugoden izid gre, kadar posameznik ne izpolnjuje pogojev za prijavo stalnega prebivališča in mu zato upravna enota določi zakonsko prebivališče po uradni dolžnosti, kar pomeni oblikovanje pravnega statusa neodvisno od njegove volje in zunaj običajnega postopka prijave. Hkrati je v skladu z načelom, da stranka v postopkih, uvedenih po uradni dolžnosti (ex officio), sama nosi stroške, ki jih je povzročila s svojim protipravnim ravnanjem, kot takšno ravnanje mogoče šteti tudi primer, ko posameznik po začetku postopka prijavi spremembo prebivališča z namenom, da bi se s tem izognila posledicam predhodne neresnične prijave.

Postopek po 18. členu ZPPreb-1, ki se uvede, kadar upravna enota dvomi, da posameznik dejansko stalno prebiva na prijavljenem naslovu, ali je obveščena o neizpolnitvi prijavne obveznosti iz 5. člena, se šteje za ugodno zaključen, če posameznik v zahtevanem roku izpolni prijavno obveznost ali če organ ugotovi, da posameznik dejansko prebiva na prijavljenem naslovu, ki ustreza zakonskim pogojem. V takem primeru se dejansko stanje in evidenčni podatki uskladijo brez posega v posameznikov obstoječi pravni položaj. Neugoden izid pa nastopi, če posameznik pogojev za prijavo ne izpolni in upravni organ ne more evidentirati stalnega prebivališča; posledično lahko sledi odjava prijavljenega naslova ali določitev zakonskega prebivališča po uradni dolžnosti, kar pomeni poseg v njegov prebivališčni status mimo njegove volje. Tudi v tem postopku stranka sama nosi stroške, ki so posledica njenega protipravnega ravnanja, pri čemer se kot takšno šteje tudi naknadna prijava spremembe naslova po začetku postopka, če je ta povezana s predhodno nepravilno prijavo ali zavajanjem organa.

V skladu s šestim odstavkom 18. člena ZPPreb-1 se postopek ugotavljanja stalnega prebivališča odstopi upravni enoti, na območju katere posameznik dejansko stalno prebiva, če se to ugotovi med postopkom. Če je prvotni organ že izvedel določena procesna dejanja (npr. zaslišanje priče), stroški nastanejo temu organu kot del ugotovitvenega postopka, tudi če odločanje kasneje prevzame krajevno pristojna upravna enota.

Dejstvo, da je organ vabil stranko zaradi razjasnitve dejanskega stanja, pomeni tudi, da priča zahtevek za povračilo naslavlja izključno nanj, ne na morebitno stranko!(glej primer Vračilo potnih stroškov pričam). Pri tem se glede upravičenosti in obsega povračila stroškov uporabljata ZUP in Pravilnik o stroških v upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 86/05). Skladno s prvim odstavkom 19. člena navedenega pravilnika se v postopkih, začetih po uradni dolžnosti, stroški začasno krijejo iz sredstev organa, ki vodi postopek, razen če ni z zakonom določeno drugače. Tako mora organ, ki je pričo povabil (tj. prva upravna enota, ki je ugotavljala dejansko stanje še pred odstopom odločitve pristojnemu organu), zagotoviti plačilo stroškov iz svojega proračuna, uradna oseba pa ne more prenesti obveznosti plačila na stranko v postopku.

Kdo trpi stroške upravnega postopka, koliko znašajo ter komu in v katerem roku jih je treba plačati, odloči organ praviloma v izreku odločbe, s katero se postopek konča, izjemoma pa s posebnim, naknadnim sklepom. V konkretnem primeru, ko je bila priča zaslišana pred prvim upravnim organom, ki je nato zadevo odstopil krajevno pristojnemu organu, mora priča pravico do povračila stroškov zaradi zaslišanja uveljavljati pred organom, ki je zaslišanje izvedel. Pristojnost za odločanje o povračilu stroškov priči ima lahko bodisi organ, ki je zaslišanje opravil, bodisi organ, ki je postopek zaključil. V skladu z načelom, da stranka v postopkih po uradni dolžnosti nosi stroške, ki so posledica njenega protipravnega ravnanja, je dolžna kriti tudi stroške zaslišanja priče pred drugim organom, če je bil postopek zanjo neugodno zaključen ali je sama povzročila stroške s protipravnim dejanjem. V takem primeru organ, ki postopek zaključi, v svoji odločbi odloči o stroških celotnega postopka, tudi tistih, ki so nastali pri zaslišanju priče pred drugim organom.

Če organ ne odloči o stroških v odločbi, mora v izreku odločbe navesti, da bo o stroških izdal poseben sklep (glej sodbo UPRS 69/2002 z dne 13. 2. 2004). Zoper sklep o stroških postopka je dovoljena posebna pritožba (118. člen ZUP). Vezanosti odločitve o stroških postopka na odločitev o glavni stvari ne spreminja možnost, da organ o stroških lahko odloči v posebnem sklepu (tretji odstavek 118. člena ZUP), saj to ne pomeni, da bi odločitev o stroških ne bila več vezana na vsebino odločitve o glavni stvari (glej sodbo UPRS I U 716/2019-10 z dne 14. 6. 2019).

V skladu z načelom ne bis in idem (ne dvakrat o isti stvari) se o odločitvi glede plačila istih stroškov postopka lahko odloča zgolj enkrat. Če je o istih stroških že bilo odločeno v izreku odločbe, o teh stroških ni mogoče odločati ponovno s sklepom in obratno. Če je torej prvi organ o stroških že odločal s sklepom, potem drugi organ, ki postopek zaključi to dejstvo upošteva in v odločbi navede, da so bili stroški zaslišanja priče že povrnjeni. Ne glede na odločitev o stroških zaslišanja priče, pa te v skladu z ugotovitvami postopka nosi stranka, kadar je to posledica njenega lastnega protipravnega ravnanja ali neugodne odločitve v zadevi.