Drugostopenjski organ ob reševanju pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo ugotovi vsebinsko napako v izreku odločbe (napačno naveden višji znesek povračila stroškov stranki v izreku, ki pa je pravilno obračunan in naveden v obrazložitvi odločbe). Kako glede zadevne napake postopa drugostopensjki organ in ali zadevna napaka lahko šteje kot očitna pomota, ki se lahko popravi s sklepom po 223. členu ZUP?

Izrek odločbe predstavlja najpomembnejši del odločitve organa, saj se v njem odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke – le ta je edini del odločbe, ki postane izvršljiv, dokončen in pravnomočen (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 413). Kadar organ v svoji odločitvi naredi napako, te napake lahko popravlja le kadar gre za pomote v imenih ali številkah, pisne ali računske pomote ter druge očitne pomote v odločbi (s sklepom po 223. členu ZUP). Možnost popravka napake v odločitvi s sklepom se tako nanaša izključno na dejanske napake, kot so tipkarske napake, napačno zapisane številke ali računske pomote. Gre za napake, ki so očitne in nedvoumne ter ne vplivajo na samo vsebino odločitve. Popravek se lahko izvede kadarkoli, tudi po pravnomočnosti, ter učinkuje za nazaj (ex tunc), v kolikor je popravek za stranko neugoden, pa učinkuje od dneva vročitve sklepa (ex nunc). Popravek pomote s sklepom ni dovoljen, kadar gre za pravno zmoto pri odločanju, torej če napačna številka v izreku odločbe ni posledica tipkarske ali računske napake, temveč napačne dejanske in pravne presoje oziroma napačne uporabe materialnega predpisa. V takšnih primerih ne gre le za pomoto, temveč za napačno vsebinsko (meritorno) odločitev, ki je ni mogoče odpraviti s sklepom o popravku očitne pomote (o tem tudi ta primer).

Če je torej do napake v izreku prišlo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja ali nepravilne uporabe materialnega prava, je treba takšno odločitev izpodbijati z ustreznimi pravnimi sredstvi (pritožba ali izredna pravna sredstva). Ob napačni odločitvi glede višine pripadajoče pravice (npr. višine povračila stroškov), ne glede na to, ali je pravilna višina pripadajoče pravice navedena v obrazložitvi ali ne (glej zgoraj o pravnomočnosti izreka odločitve, ki je edini del, ki postane izvršljiv in pravnomočen) velja, da gre za napako vsebinske narave in ne za očitno pomoto, torej se lahko to napako popravi zgolj s posegom v odločitev organa torej v okviru pritožbenega postopka oz. v okviru izrednih pravnih sredstev (glej Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2022, 2. knjiga, str. 496 in 497; Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 229 in sodba UPRS I U 2480/2018-7 z dne 8. 1. 2019).

Ko se odločba organa z napačno odločitvijo v izreku izpodbija v pritožbenem postopku, mora drugostopenjski organ taki pritožbi ugoditi, napačno odločitev organa prve stopnje pa popraviti tako, da odločbo prve stopnje odpravi in sam reši zadevo (po prvem odstavku 252. člena ZUP, ker je bil napačno uporabljen pravni predpis, na podlagi katerega je bilo odločeno o zadevi). Ker ne gre za odpravo pomanjkljivosti ali postopkovne napake glede na prvi odstavek 251. člena ZUP tako ni videti podlage, da bi drugostopenjski organ odločbo odpravil in vrnil zadevo organu prve stopnje v ponovno odločanje (po tretjem odstavku 251. člena ZUP). Drugostopenjski organ v pritožbenem postopku preizkusi odločbo zgolj v delu, v katerem jo pritožnik izpodbija (prvi odstavek 247. člena ZUP). Da bi se zadeva pravilno rešila, sme organ druge stopnje ob reševanju pritožbe, četudi s tem preseže mejo preizkusa odločbe (torej odloči o delu, ki s pritožbo ni izpodbijan), spremeni odločbo v škodo posameznika, a to zgolj takrat, ko obstajajo razlogi, ki veljajo za naslednja izredna pravna sredstva: (i) odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici; (ii) izredna razveljavitev ali (iii) ničnost odločbe (drugi odstavek 253. ZUP).

V primeru, ko stranka pritožbe ne vloži oz. vodenje pritožbenega postopka ni možno (npr. ker pritožba ni dovoljena, ker je potekel rok za pritožbo itd.) se v odločbo lahko posega zgolj v okviru izrednih pravnih sredstev. Tako bi primeroma ob napačni odločitvi glede višine dodeljene pravice, prišlo v poštev izredno pravno sredstvo odprave in razveljavitve po nadzorstveni pravici, saj lahko izdano odločbo pristojni organ razveljavi po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis (drugi odstavek 274. člena ZUP). Opozoriti velja, da ima pooblastilo za uporabo tega izrednega pravnega sredstva zgolj organ, ki opravlja nadzor nad delom prvostopenjskega organa (primeroma je to drugostopenjski organ oz. področno ministrstvo) in ne organ, ki je napačno odločitev izdal. V primeru, ko torej prvostopenjski organ sam spozna, da je pri svoji odločitvi storil vsebinsko napako, lahko to napako popravi zgolj z nadomestno odločbo po prvem odstavku 242. člena ZUP (če je zoper odločbo vložena pritožba) oz. tako, da na svoj nadzorstveni organ vloži pobudo za odpravo in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici. Pristojni organ nato po nadzorstveni pravici odpravi oziroma razveljavi odločbo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 275. člen ZUP).

Sklepno torej velja, da mora organ pri presoji napake v odločbi vedno najprej preveriti, ali gre pri storjeni napaki za (i) očitno pomoto ali (ii) vsebinsko napako pri odločitvi. Če se storjena napaka nanaša zgolj na formalne pomote v številkah, imenih itd., ki ne vplivajo na vsebino odločitve, te napake odpravi organ s sklepom o popravku napake po 223. členu ZUP. Praviloma storjeno napako popravi organ prve stopnje, možnost popravka pa ima tudi organ druge stopnje v okviru pritožbenega postopka (o tem glej sodbo UPRS II U 24/2009 z dne 18. 8. 2010. Kadar storjena napaka vpliva na napačno vsebinsko odločitev o zadevi, tj. kadar se napačno odloči o obsegu podeljene pravice oz. izrečene obveznosti ali njenemu nosilcu, se lahko ta napaka sanira zgolj v okviru rednih ali izrednih pravnih sredstev.