Organ je prejel vlogo osebe A za izdajo upravne odločbe (npr. lokacijskega dovoljenja za dovolitev posega na določeni parceli v lasti A-ja). Pri ogledu je bila z drugim pisalom v zapisnik vloga dopolnjena (v tem primeru vpisana še sosednja parcela B v lasti drugega lastnika). Organ je izdal dovolilno odločbo po razširjenem zahtevku, ki je bila tudi izvršena (gradnja objekta na obeh parcelah), kasneje pa je inšpekcija izdala odločbo o posegu v prvotno dovoljenje (o rušenju dela objekta), toda še pred njeno izvršitvijo je bila ponovno izdana dovolilna odločba za isti predmet zahteve kot prvotno.

Ali je upravni organ ravnal zakonito, ko je izdal upravno odločbo za poseg na parceli, čeprav je bila pred tem izdana odločba o odpravi takšnega posega?

Katera pravna sredstva so na voljo za odpravo takšne odločbe?

Upravni akt mora biti materialno in formalno zakonit, organi pa morajo postopke voditi v skladu z zakonskimi pravili ter odločati zgolj v mejah pravic in obveznosti, ki jih določajo materialni predpisi (po Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 35). Naloga organa je zagotoviti uravnoteženo varstvo zakonitih pravic in interesov vseh strank ter omogočiti njihovo uveljavljanje. Pri tem mora preprečiti, da bi posamezniki uveljavljali pravice v škodo drugih, hkrati pa varovati javni interes, določen z zakonom ali drugimi predpisi. Da bi organ odločil zakonito in pravilno, mora ugotoviti resnično dejansko stanje ter preveriti vsa bistvena dejstva, ki vplivajo na odločitev (po Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 46, 52).

Bistveno za samo uvedbo meritornega postopka preverjanja pogojev za pravico oz. odločanje o zahtevi je med drugim, kot določa 129. člen ZUP, da ima vložnik izkazano stvarno legitimacijo (npr. izkazati lastništvo na parcelah, kjer želi graditi), sicer se taka zahteva (delno) zavrže s sklepom. Če je bil neobstoj t. i. procesnih predpostavk za uvedbo in tek postopka v sklopu stvarne legitimacije spregledan, ZUP v takem primeru določa izredno pravno sredstvo ničnosti, kot določa 279. člen ZUP, po katerem se za nično izreče odločba (4. točka), ki jo je izdal organ brez zahteve stranke, pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila. To pravno sredstvo lahko predlaga stranka ali ga uporabi organ po uradni dolžnosti brez rokovne omejitve. Ničnost je najintenzivnejše izredno pravno sredstvo, ki lahko poseže tudi v že pravnomočno odločbo. Lahko se ugotavlja kadarkoli in ne pomeni ponovnega odločanja, ampak zgolj formalno ugotovitev, da odločba nikoli ni smela biti izdana (Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2022, 2. knjiga, str. 740).

Poleg tega je procesna predpostavka za tek postopka tudi zahteva zakona (4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP), da organ v isti zadevi še ni odločil (ne bis in idem, ne odločati dvakrat o istem).

Če je bila upravna zadeva že pravnomočno rešena, se o njej ne more več odločati (129. člen ZUP). To izhaja tudi iz 158. člena Ustave RS (URS, Ur. l. RS, št. 33/1991-l in nasl.), ki določa, da pravnih razmerij, urejenih s pravnomočno odločbo, ni mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti, razen če zakon določa izredna pravna sredstva (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 434). V primeru, da je o neki stvari že bilo odločeno, se o isti stvari ne odloča več (primer 2), posledično tudi ne izdaja nove odločbe (niti delne, glej tudi sodbo UPRS I U 975/2021-9 z dne 18. 4. 2023 in I U 106/2020-73 z dne 22. 2. 2022). Kolikor se ta predpostavka spregleda, sanacijo stanja ob drugačni drugi odločitvi rešuje 274. člen ZUP, to je izredno pravno sredstvo odprave odločbe po nadzorstveni pravici v petih letih od izdaje odločbe (po Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2022, 2. knjiga, str. 727,728), ki pa se ne uporabi, če je bila odločitev v drugo enaka prvi, saj sta potem obe odločbi identični in sanacija ni potrebna.

V danem primeru pa gre iz vprašanja razumeti, da je organ (upravna enota) izdal lokacijsko dovoljenje (kot ga je predpisoval danes ne več veljavni Zakon o graditvi objektov) za dve parceli, obenem pa gradbeno dovoljenje le za eno parcelo, zato je v zadevo posegla gradbena inšpekcija, toda naknadno je investitor gradnjo legaliziral s pridobljenim lokacijskim in gradbenim dovoljenjem za obe parceli. Tak redosled bi bil možen, pri čemer tedaj ne gre za odločanje o istem, če se najprej odloči o inšpekcijskem ukrepu (tu rušenju), nato pa ob spremenjenih dejstvih oz. pravnem stanju (predpisu) izda dovoljenje za (prej nelegalno) gradnjo. V tem primeru sicer ni jasno, ali in kako je upravni organ obravnaval vprašanje lastništva sporne (druge, B-jeve) parcele. Ob predpostavki, da je investitor po odločbi inšpektorja po Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2022, 2. knjiga, str. 727,728) pridobil lokacijsko in gradbeno dovoljenje, je celotna zadeva torej sanirana.

Opisani primer sicer izpostavlja vrsto vprašanj ustreznosti vodenja upravnega postopka, od ustreznosti vodenja zapisnika ob ogledu, ugotavljanja dejanskega stanja glede lastništva parcel, možnosti sodelovanja vseh strank v postopku idr., kar so vse lahko celo bistvene postopkovne napake (glej drugi odstavek 237. člena ZUP), vendar bi za presojo njihove zakonitosti bilo potrebno podrobnejše poznavanje okoliščin primera, ki presega domet tega primera oz. Upravne svetovalnice, zato bi se za rešitev sporov kazalo obrniti na individualno pravno pomoč.